Slider

MARIJA MAGDALENA

Avtorska predstava Romane Ercegović

Premiera: 9. maja 2007, Stara Steklarska na Ptuju

Avtorica teksta, režiserka, dramaturginja, izvajalka: Romana Ercegović
Igralec in avtor glasbe: Boštjan Jurjevčič
Kostumografinja: Stanislava Vauda-Benčevič
Grafični oblikovalec: Darko Ferlinc
Snemalec in montažer: Andrej Račič
Asistentka režije: Tadeja Toplak
Fotograf: Stojan Kerbler
Svetovalka za gib: Majda Fridl
Lektorica: prof. Marija Svetelšek
Postavitev in priprava za tisk: Grafični studio OK

“Gane in zadene v globino ženske duše. Glas ženske duše, ki je bil tako dolgo zadušen. Glas , ki ima danes notranjo moč in pogum, da ponovno spregovori Resnico o Ljubezni. Čudovito. Ganjivo. Spokojno. Močno.” Mateja Križ

“Marija Magdalena Romane Ercegovič nas ponovno vrača v tolmun neusahljivega vira Življenja, na pot h globoko zakoreninjenemu Sebstvu, ki živi kot skriti zaklad v človeški duši, v naravi ženske. Vrača nas k izviru IZVORA, v Tempelj edinega zakona, Zakona Srca. Polaga nas na prag najbolj iskanega IZROČILA, ki se je izgubilo v globokih ranah inkvizicije.
Marija Magdalena je kot tihi glas nikdar umrlega, ozaveščenega duha razsvetljenega človeškega bitja, s katerim ni več mogoče manipulirati, bitja, ki ga Zavest dviguje v polje brezmejne Ljubezni in UVIDA. Je več kakor le prispodoba ljubezni med nebeškim Bogom in zemeljsko Boginjo; je celostnost v CELOTI; je neomajna in brezpogojna pot človekove notranje svobode.”
Bojana Čampa

 

BESEDA AVTORICE

To predstavo doživljam kot zdravljenje mitov o grehu ljubezni in grehu hrepenenja po spoznanju, kdo v resnici smo. Dvoje najbolj prepovedanih sadov sta utrgali ženski, ki v ljudskem izročilu že stoletja slovita kot grešnici – Marija Magdalena in Eva. Njuni zgodbi sta se mi zdeli krivični že od otroških let, ko sem kot vsako čuteče bitje, slutila za njima drugačno resnico.

S predstavo ne želim nikomur vsiljevati svoje resnice, temveč jo ponuditi kot eno izmed možnosti. Kot perspektivo na dogajanje z očmi človeka, ki poskuša na preteklost gledati neobremenjeno, z ljubeznijo zaceliti rane, ki jih je pustila za seboj, in iti naprej.

S te perspektive ni potrebnih nobenih dokazov, prepričevanj. Preprosto smo, imamo pravico biti in dovolj je, da smo. Čistost duše in dostojanstvo pripadata vsakemu človeku. Nobene grešnosti. Nobene krivde. Smo božji in bogovi hkrati. Nikogar ne gledamo navzgor niti navzdol, temveč gremo svojo pot v notranjem miru in nedotakljivi pečatom, s katerimi okolje rado ožigosa nerazumljeno.

Skozi proces študija zgodovinskih dejstev, pisanja teksta in ustvarjanja predstave, ki je zame globoko intimen notranji proces, se je prebujala svetost ženske v meni. Osvobajala se je okov kolektivnih neresnic ter me naposled obsijala z milostjo in radostjo.

Morda res prihaja čas, ko si lahko oddahnemo od togosti razuma, Logosa naveličanega celibata in osamljenosti, in ga nežno objamemo z milino, iracionalnostjo, ranljivostjo. Notranja ženska, ki živi v vsakem izmed nas, čaka v opustošenem rajskem vrtu. Morda postajamo zreli, da jo sprejmemo in cenimo; Eros, življenjsko silo, ki prav tako potrebuje svojo drugo polovico, da bi lahko zacvetela. Verjamem, da smo pravzaprav že vstopili. V čas,  ko se znamo srečati v resnični harmoniji. Tako kot v zaključku predstave, ko se v poetičnem prizoru Ženska in Moški zlijeta v Eno.

NEKAJ RAZMIŠLJANJ IN ODZIVOV OB PREDSTAVI

»Marijo Magdaleno doživimo kot pogumno žensko, ki se s čisto in plemenito držo zoperstavi Golijatu, to je stoletjem prikrivanja človeške resnice o izvorni ljubezni in vsemu, kar iz tega sledi. Obredno gledališče Romane Ercegovič je res obredno v tistem prvinskem pomenu: popelje nas daleč stran od preštevilnih sodobnih družbenih in osebnih konstrukcij, v prvinski svet narave in človeškega srca. Drhtimo v soočanju s pradavnimi sporočili o spoštovanju vsega živečega in izvorni ljubezni izven vseh kulturnih stereotipov. Ta sporočila sodobni človek, ujet v kaos površnih medijev, pogreša, Romanina predstava pa je eden tistih lepih dogodkov, ki nam vlivajo upanje in moč, da končno prihaja čas, ko lahko povežemo ženski in moški vidik sveta v harmonično in skladno celoto.«
Andrej Detela

»Iz srca čestitam za Marijo Magdaleno. Kritični, a smiselni in globok pristop, ki si ga izkazala na predstavi, nakazuje tisto vizionarsko občutenje, ki je pred našim potrošniškim, neduhovnim časom. Naj bo tvoja pot še naprej iskanje dobrega v tem čudnem svetu!«
Liljana Klemenčič

»Predstava je bila ČUDOVITA. Vesel sem, da si zbrala  toliko poguma, da si povedala to, kar se že stoletja ve, vendar se uradno zanika in se je včasih tudi preganjalo – resnico namreč. Upam, da bo nekoč, pa tudi če bo trajalo sto let, le ta prevladala in da bomo vsi živeli v nekaki harmoniji in spoštovanju drug do drugega.«
Aleš Kuhar

»Iz srca hvala, za vse te besede, vašo predstavo, ki je tudi meni na široko odprla srce in prebudila mehko, žensko energijo, ki ste jo tako čudovito prelivala med nas.«
Nuša Kozinc

UTRINKI IZ PREDSTAVE

»Naivna si, če misliš, da razumejo globoko ljubezen. In naivno misliš, da je komu mar, kaj sta čutila in kaj je resnica. Ta resnica ogroža veliko bolj pomembno stvar kot si ti in kot je on. Ljudje potrebujejo nekoga, ki ga gledajo navzgor. Zato ga bodo povzdignili v Božjega Sina, nedosegljivega navadnemu človeku. V tej zgodbi si ti povsem odveč. Božji Sin ne more ljubiti običajne zemeljske ženske in je spoštovati kot sebi enake.«“Imela sem vizijo. Vstopila sem v isto svetišče kot nekoč prej. Pred menoj je, kot takrat zasijala svetloba. Zagledala sem žensko. Plesala je.
»Kdo je?« sem pomislila.
V odgovor sem slišala:
»Ženska v tebi živi iz srca.
Razdaja svojo milino in lepoto.
Vsak dan, vsak trenutek.
Ne zna drugače.
Nežna je, ljubeča, razumevajoča, čuteča.
Polna je življenja.
In ranljiva je.
Zato, ker tako močno ljubi, je tako ranljiva.
Ne zna se braniti.
Tako lahko jo je poteptati, zatajiti, razvrednotiti, osramotiti.«
»Jaz jo bom varovala.
Jaz jo bom ljubila.«
sem zašepetala.”
iz teksta R. Ercegović

BELA BIZONKA / THE WHITE BUFFALO CALF WOMAN

Avtorska stvaritev Romane Ercegovič (po motivih legende severnoameriških Indijancev)

Premiera: 16.8.2003, jasa v Krajinskem parku Šturmovci
Premiera v angleškem jeziku: 9.7.2004, Concord, MA, ZDA

Obredna predstava Bela Bizonka je nastala leta 2003. Od takrat je doživela že več 30 ponovitev v Sloveniji in tujini ​​in je še zmeraj živa. Nastala po motivu ene najlepših indijanskih legend. Po izročilu se je Bela Bizonka, bitje iz duhovnega sveta, pred nekaj tisočletji prikazala plemenu Lakota in ljudi popeljala na pot lepote. Pokazala jim je, kako se povežejo s subtilnimi dimenzijami bivanja, jih naučila svetih obredov (med njimi obred Svete pipe), jim razkrila prerokbo o preobrazbi sveta in jim obljubila, da se bo vrnila v času velikih težav človeštva. Takrat naj bi prišla, da nas spomni na modrost srca in na svoje sanje.

Romana hkrati pripoveduje intimno zgodbo ženske, njenem hrepenenju po svetosti v svojem življenju. V procesu potovanja v svojo notranjost spoznava, da je ta tukaj in zdaj, v njej sami, v naravi, v ljudeh ter da se mogočnost in milina ljubezni skriva tudi v njeni temi, bolečini, pod bremeni in lažmi, v katere se je naučila verjeti.

“To ni zgodba o ženski.
To je ženska.

Ki hrepeni po lepoti življenja,
po modrosti in svobodi.
ki išče svetost v sebi
in zatrto strast srca in telesa.
Ženska,
ki odkriva svojo ranljivost in svojo moč,
svojo svetlobo in svojo temo,
svoje korenine in svoje sanje.
In pogum, da zaživi življenje,
po kakršnem hrepeni.

To ni zgodba o ljubezni.
To je ljubezen.

Ki sprejme v svoj objem vse in vsakega.
Ime ji je Bela Bizonka.
In ime ji je tudi Črna Boginja.
Oboje.
Ker sta rojstvo in smrt dela življenja.
Ker sta svetloba in tema dela ene velike ljubezni,
ki je povsod,
v vseh stvareh,
v vseh ljudeh,
in je vse, kar je.”

NEKAJ ODZIVOV

“Umetnica Romana Ercegovič je ustvarila nekaj, kar presega moje sposobnosti ubeseditve… To je bila ena najlepših stvari, kar sem jih kdaj doživela. In me je tudi pretresla, saj je zadela v polno!  Resnično darilo Materi Zemlji, ženskam in moškim, vsem!”
Vesta Vanell

»Gledališče Romane Ercegovič v slovenski kulturni prostor vnaša sveže, vzpodbudno nove in nam prepotrebne elemente tako imenovanega obrednega gledališča. Danes, ko vsi iščemo neko novo globalno paradigmo srečnejše prihodnosti, obredno gledališče ravno zaradi svoje zakoreninjenosti v človeški srčni biti dobiva vse večjo veljavo. Izšlo je namreč iz prastarih arhetipskih tradicij tistih časov, ko smo bili še prvinsko povezani z naravo, danes pa nas ekološke in družbene razmere naravnost silijo, da tem osnovnim determinantam našega zemeljskega bivanja zopet prisluhnemo, na nov in zrelejši način.

“Obredno gledališče Romane Ercegovič je res obredno v tistem prvinskem pomenu: popelje nas daleč stran od preštevilnih sodobnih družbenih in osebnih konstrukcij, v prvinski svet narave in človeškega srca. Drhtimo v soočanju s pradavnimi sporočili o spoštovanju vsega živečega in izvorni ljubezni izven vseh kulturnih stereotipov. Ta sporočila sodobni človek, ujet v kaos površnih medijev, pogreša, Romanine predstave pa so eni izmed tistih lepih dogodkov, ki nam vlivajo upanje in moč, da končno prihaja čas, ko lahko povežemo ženski in moški vidik sveta v harmonično in skladno celoto.«
Andrej Detela

“This is a beautiful work. It is wonderful to see what you have been sharing with people – it is very powerful and special. On this Thanksgiving Day, I am thankful for you and for what you have been offering through your ritual theatre performance.”
Brooke Medicine Eagle, Montana, November 2004

“Bilo nas je res majhno število, ampak kar se je dogajalo med nami je bilo magično. Veter, dežne kaplje, ptice, vse je nekako sodelovalo pri predstavi. Tvoje
predstave dobesedno odpirajo srce in duha za lepoto bivanja, svetost in resnico. So neprecenljivo darilo, zdravilo.”
Kristina L.

“Vašo predstavo Bela Bizonka sem si tokrat ogledala ze drugič in bila mi je neizmerno všeč. Segla je prav tja, kamor je bilo potrebno. Res sem hvaležna vesolju, da nas včasih obdari z ljudmi, ki še čutijo dušo zemlje, njeno lepoto in lepoto ženske. Vesela sem, da je tudi v Sloveniji nekdo, ki s svojimi predstavami širi vedenje o modrosti ženske in zemlje. Res hvala in želim si, da bi bilo še več takih predstav.”
Darinka Girandon

“Bizonka se te dotakne, te vzame in spremeni. Ta Prava je.”
Neja Meta Rojc

“Skozi predstave Romane Ercegovič se pretaka čista ljubezen do narave, človeka, dela. So sporočilne, ganljive, se ti usedejo v srce. Zame je bila Bela Bizonka najboljša predstava, sploh pa so vse enkratne.”
Jurij Jelovšek

“Romana skozi umetnost na zelo inovativen in dober način predstavlja vračanje človeka k sebi, vračanje ženske k sebi in povdarjanje njenega pomena v sintezi sveta med moškim in žensko. Predstava je podprta z legendo o indijanski boginji, Beli Bizonki, ki opozarja na ekološko ozaveščenost, na ozaveščenost o nas samih in nas vrača k našim koreninam.”

Bojana Čampa, v prispevku o Beli Bizonki, oddaja o kulturi – 8.dan, 22.6.2006, RTV Slovenija

“Naj ti napišem utrinek misli o današnjem večeru ob izviru Ljubljanice, kjer smo doživeli čudovito predstavo, sploh pa je nepozaben zaključek ob ognju. Da človek zraste, mora iti skozi bolečine, ki so naše vodilo za rast. Radost je pa nagrada, darilo za naš trud. Danes si tako čudovito, podoživeto prikazala sebe in nas vse skupaj, kot celoto, ki sestavljamo naš ljubi planet. Hvaležna sem.”
Mojca L.

“Nežno, prepričljivo izražanje zgodbe s petjem nas je popeljalo v višje sfere, v nebo, med vitke veje platane. Kako so šele te pokrivale našo prisotnost, nas varovale. Čudovito. Edinstveno je bilo. Še želim slišati.”
Tereza Vidovič

“Svetost skozi obredno predstavo… v prostoru, ki podpira, naravi, ki spremlja in prisotnosti, ki teče skozi srce. Hvala za darilo Bele Bizonke, ki je spet med nami.  Drevesa na Ptuju, katerim si posvetila predstavo, so ti preprosto hvaležna. In mi z njimi.”
Andreja Cepuš

“Na premierni uprizoritvi predano sporočilo, se me je dotaknilo tako globoko, da je še danes, po mnogih letih, živo v meni. Prav gotovo iz dveh razlogov: zaradi pretanjeno izbranega ambijenta parka Šturmovec in pa zaradi preprostega dejstva: ker Romana tako avtentično pooseblja energijo matere narave.”

Natalija Resnik Gavez

»Romana Ercegović je v soboto odigrala obredno gledališko predstavo Bela Bizonka. Zgodba je enostavna: govori o indijanskem plemenu, ki se mu zgodi bela bizonka. Tudi širši okvir je preprost: o tem, da smo ljudje del narave, nikakor ločeni od nje, še manj njeni gospodarji. Sama srčika pa je mnogo bolj neenostavna in mnogo manj preprosta.

Smo ljudje samo zbir celic, nagrmadenih atomov in nekaj biokemijskih procesov med njimi? Smo le električni impulzi, ki šibajo po živčevju med dendriti od glave do riti? (…) A vsi vemo, da je človeško življenje vredno mnogo več. Zakaj in kaj je tisto več? O tem govori Romanina predstava. Tako pridemo do naših sanj, hotenj, tihih in neslišnih vzgibov, hrepenenj, želja, upanj, pa tudi raz-očaranj in dvomov. Od sebe pridemo do Drugih. Ker na tem svetu nismo sami. In ko pridemo s svojimi notranjimi svetovi do Drugih, se naši (različni) svetovi dobesedno zaletijo drug v drugega. Butnejo, trčijo skupaj.

Če smo dovolj tiho in zaslišimo svoje notranje svetove, morda nekega dne ugotovimo: Ne, nočem sodelovati v takšni igri, kot se je greš ti. Imam svoj svet in ne dovolim, da mi ga ukradete. Da mi vsiljujete svojega. Imejte svojega, a pustite tudi meni mojega. A za to je treba biti tiho. In imeti pogum. Da slišiš. In potem rečeš. Izrečeš resnico o svojem svetu. (….) In od tod naprej – ker je na drugi strani prav tako legitimen svet Drugega, se začenja multiverzum medčloveških odnosov, se začenja vprašanje, kako doseči to, da trki ne bodo rojevali razdiralnih eksplozij, vojn, ne na osebni in ne na skupnostni ravni. Kako sobivati? Kako pustiti Drugemu biti in hkrati biti svoj? Kako trke z Drugimi spreminjati v veličastni ognjemet Sobivanja in ne ogenj uničenja? Kako trke spreminjati v ognjemet za (za)hvalnico vsega stvarstva? O vsem tem govori Romanina predstava.

Poslušali smo pozorno, kljub vetru, hladnemu popoldnevu in glasbi, ki je prihajala iz bližnjega prostora, zbrano. Ker Romana v bistvu ni igrala, ne uprizarjala. Ker se teh in takih reči ne da igrati. Izrekala jih je s prepričljivostjo; v gledališču bi rekli notranjo prezenco performerke, v svetovju, o katerem govori Romana, bi rekel z gotovostjo biti.

Svojo predstavo je izvedla na zelenici, na kateri stoji veličastno drevo. Na zelenici, ki leži med proštijsko cerkvijo Sv. Jurija in mestnim gledališčem. Tu vmes, med prostorom gledališke igre in cerkvenega obreda, je bilo najbolj pravo mesto njene predstave. Posvetila jo je pravi stvari. Le nekaj metrov stran stojijo namreč drevesa, ki jim grozi trk. Romana je svoj nastop posvetila tem drevesom.

Na sobivanje in soobstoj! Vsega živega.«

Samo M. Strelec, gledališki režiser

 

Prispevek v reviji Naša žena (avtorice Aleksandre Jelušič) , ki govori tudi o predstavi Bela Bizonka: SREČANJE Z GLOBINO SVETA V SEBI, revija Naša žena, november 2010