MARIJA MAGDALENA
Avtorska predstava Romane Ercegović
Premiera: 9. maja 2007, Stara Steklarska na Ptuju
Avtorica teksta, režiserka, dramaturginja, izvajalka: Romana Ercegović
Igralec in avtor glasbe: Boštjan Jurjevčič
Kostumografinja: Stanislava Vauda-Benčevič
Grafični oblikovalec: Darko Ferlinc
Snemalec in montažer: Andrej Račič
Asistentka režije: Tadeja Toplak
Fotograf: Stojan Kerbler
Svetovalka za gib: Majda Fridl
Lektorica: prof. Marija Svetelšek
Postavitev in priprava za tisk: Grafični studio OK
“Gane in zadene v globino ženske duše. Glas ženske duše, ki je bil tako dolgo zadušen. Glas , ki ima danes notranjo moč in pogum, da ponovno spregovori Resnico o Ljubezni. Čudovito. Ganjivo. Spokojno. Močno.” Mateja Križ
“Marija Magdalena Romane Ercegovič nas ponovno vrača v tolmun neusahljivega vira Življenja, na pot h globoko zakoreninjenemu Sebstvu, ki živi kot skriti zaklad v človeški duši, v naravi ženske. Vrača nas k izviru IZVORA, v Tempelj edinega zakona, Zakona Srca. Polaga nas na prag najbolj iskanega IZROČILA, ki se je izgubilo v globokih ranah inkvizicije.
Marija Magdalena je kot tihi glas nikdar umrlega, ozaveščenega duha razsvetljenega človeškega bitja, s katerim ni več mogoče manipulirati, bitja, ki ga Zavest dviguje v polje brezmejne Ljubezni in UVIDA. Je več kakor le prispodoba ljubezni med nebeškim Bogom in zemeljsko Boginjo; je celostnost v CELOTI; je neomajna in brezpogojna pot človekove notranje svobode.”
Bojana Čampa
BESEDA AVTORICE
To predstavo doživljam kot zdravljenje mitov o grehu ljubezni in grehu hrepenenja po spoznanju, kdo v resnici smo. Dvoje najbolj prepovedanih sadov sta utrgali ženski, ki v ljudskem izročilu že stoletja slovita kot grešnici – Marija Magdalena in Eva. Njuni zgodbi sta se mi zdeli krivični že od otroških let, ko sem kot vsako čuteče bitje, slutila za njima drugačno resnico.
S predstavo ne želim nikomur vsiljevati svoje resnice, temveč jo ponuditi kot eno izmed možnosti. Kot perspektivo na dogajanje z očmi človeka, ki poskuša na preteklost gledati neobremenjeno, z ljubeznijo zaceliti rane, ki jih je pustila za seboj, in iti naprej.
S te perspektive ni potrebnih nobenih dokazov, prepričevanj. Preprosto smo, imamo pravico biti in dovolj je, da smo. Čistost duše in dostojanstvo pripadata vsakemu človeku. Nobene grešnosti. Nobene krivde. Smo božji in bogovi hkrati. Nikogar ne gledamo navzgor niti navzdol, temveč gremo svojo pot v notranjem miru in nedotakljivi pečatom, s katerimi okolje rado ožigosa nerazumljeno.
Skozi proces študija zgodovinskih dejstev, pisanja teksta in ustvarjanja predstave, ki je zame globoko intimen notranji proces, se je prebujala svetost ženske v meni. Osvobajala se je okov kolektivnih neresnic ter me naposled obsijala z milostjo in radostjo.
Morda res prihaja čas, ko si lahko oddahnemo od togosti razuma, Logosa naveličanega celibata in osamljenosti, in ga nežno objamemo z milino, iracionalnostjo, ranljivostjo. Notranja ženska, ki živi v vsakem izmed nas, čaka v opustošenem rajskem vrtu. Morda postajamo zreli, da jo sprejmemo in cenimo; Eros, življenjsko silo, ki prav tako potrebuje svojo drugo polovico, da bi lahko zacvetela. Verjamem, da smo pravzaprav že vstopili. V čas, ko se znamo srečati v resnični harmoniji. Tako kot v zaključku predstave, ko se v poetičnem prizoru Ženska in Moški zlijeta v Eno.
NEKAJ RAZMIŠLJANJ IN ODZIVOV OB PREDSTAVI
»Marijo Magdaleno doživimo kot pogumno žensko, ki se s čisto in plemenito držo zoperstavi Golijatu, to je stoletjem prikrivanja človeške resnice o izvorni ljubezni in vsemu, kar iz tega sledi. Obredno gledališče Romane Ercegovič je res obredno v tistem prvinskem pomenu: popelje nas daleč stran od preštevilnih sodobnih družbenih in osebnih konstrukcij, v prvinski svet narave in človeškega srca. Drhtimo v soočanju s pradavnimi sporočili o spoštovanju vsega živečega in izvorni ljubezni izven vseh kulturnih stereotipov. Ta sporočila sodobni človek, ujet v kaos površnih medijev, pogreša, Romanina predstava pa je eden tistih lepih dogodkov, ki nam vlivajo upanje in moč, da končno prihaja čas, ko lahko povežemo ženski in moški vidik sveta v harmonično in skladno celoto.«
Andrej Detela
»Iz srca čestitam za Marijo Magdaleno. Kritični, a smiselni in globok pristop, ki si ga izkazala na predstavi, nakazuje tisto vizionarsko občutenje, ki je pred našim potrošniškim, neduhovnim časom. Naj bo tvoja pot še naprej iskanje dobrega v tem čudnem svetu!«
Liljana Klemenčič
»Predstava je bila ČUDOVITA. Vesel sem, da si zbrala toliko poguma, da si povedala to, kar se že stoletja ve, vendar se uradno zanika in se je včasih tudi preganjalo – resnico namreč. Upam, da bo nekoč, pa tudi če bo trajalo sto let, le ta prevladala in da bomo vsi živeli v nekaki harmoniji in spoštovanju drug do drugega.«
Aleš Kuhar
»Iz srca hvala, za vse te besede, vašo predstavo, ki je tudi meni na široko odprla srce in prebudila mehko, žensko energijo, ki ste jo tako čudovito prelivala med nas.«
Nuša Kozinc
UTRINKI IZ PREDSTAVE
»Naivna si, če misliš, da razumejo globoko ljubezen. In naivno misliš, da je komu mar, kaj sta čutila in kaj je resnica. Ta resnica ogroža veliko bolj pomembno stvar kot si ti in kot je on. Ljudje potrebujejo nekoga, ki ga gledajo navzgor. Zato ga bodo povzdignili v Božjega Sina, nedosegljivega navadnemu človeku. V tej zgodbi si ti povsem odveč. Božji Sin ne more ljubiti običajne zemeljske ženske in je spoštovati kot sebi enake.«
“Imela sem vizijo. Vstopila sem v isto svetišče kot nekoč prej. Pred menoj je, kot takrat zasijala svetloba. Zagledala sem žensko. Plesala je.
»Kdo je?« sem pomislila.
V odgovor sem slišala:
»Ženska v tebi živi iz srca.
Razdaja svojo milino in lepoto.
Vsak dan, vsak trenutek.
Ne zna drugače.
Nežna je, ljubeča, razumevajoča, čuteča.
Polna je življenja.
In ranljiva je.
Zato, ker tako močno ljubi, je tako ranljiva.
Ne zna se braniti.
Tako lahko jo je poteptati, zatajiti, razvrednotiti, osramotiti.«
»Jaz jo bom varovala.
Jaz jo bom ljubila.«
sem zašepetala.”
iz teksta R. Ercegović
