O gledališču

“Zame je bistvo obrednega gledališča v ustvarjanju varnega prostora, v katerem lahko razširimo svoje zavedanje, si dovolimo čutiti globoko vase, si dovolimo avtentično izkusiti in utelesiti svoje različne arhetipe in aspekte, predvsem pa svoje subtilno, čisto, avtentično bistvo. V ustvarjalnem procesu gre za ravnovesje med sposobnostjo biti (receptivnosti, zaznavanja, sprejemljivosti) in delovati – za dovoljevanje vzeti si čas za čutenje in odpiranje viziji ter šele iz nje delovati/ustvarjati. Gre za povabilo različnim (še neznanim) delom sebe, svoji večdimenzionalnosti in različnim »nevidnim« bitjem narave, da jih izkusimo in izrazimo skozi glas, gib, besedo, zgodbo…

Obredno gledališče je zame neke vrste čuječnost v delovanju, ki ne zanika nobenega aspekta, temveč zaobsega celoto človekovega bitja. Performer je človek, ki je sposoben (za)objeti sebe v svoji temi in svoji svetlobi, neravnovesje preobraziti skozi modrost in dejansko izkušnjo odpiranja svojega srca, ter ta proces udejaniti v obliki utelešene zgodbe. V odpiranju svoji ranljivosti dopušča svetlobi duše, da prodre skozi razpoke lastnih obrambnih zidov v prostor “izza”.

Zame je obredno gledališče način, da se zavemo in se vse bolj zavedamo svetosti sebe, naravnega sveta in življenja samega. Svetišče, v katerem se dotaknemo globine resnice in čiste lepote bivanja.”

Dobrodošle, dobrodošli!

Romana Ercegović

Leta 2000 je Romana Ercegovič ustanovila društvo Studio za raziskovanje obrednih oblik gledališča z namenom poglabljanja v izvore gledališke umetnosti in iskanja svojega načina obrednosti v sodobnem gledališču.

PREDSTAVE

Prvi samostojni avtorski projekt studia je gledališki performans Molitev Zemlji (premiera 6.6.2000, Gledališče Ptuj). Gledališki performans Molitev Zemlji se je doslej poleg nekaj gostovanj po Sloveniji predstavil tudi v ZDA in Moskvi. Naslednji gledališki projekt studia je monodrama Elektra (premiera 15.10. 2001, v koprodukciji z Gledališčem Ptuj). Tretja predstava, Bela Bizonka, je nastala 2003 (premiera 16.8. 2003, Krajinski park Šturmovci). S to predstavo se je studio začel predstavljati pod imenom Obredno gledališče Duša Zemlje. Leta 2007 je nastala predstava Marija Magdalena (premiera 9.5.2007, Stara steklarska Ptuj). Ustvarjalne procese nekaterih predstav, kot tudi teoretični temelji avtoričine vizije obrednega gledališča, je avtorica opisala v svoji magistrski nalogi.

Predstavitve v tujini: ZDA; Concord, MA; festival Rites of Spring; Rimrock, Arizona; Moskva, Rusija; Makedonija, Italija.Poleg predstav so bile v okviru gledališča ustvarjene tudi pesniška zbirka poezije iz predstave Molitev Zemlji (Molitev Zemlji, izdana na Ptuju junija 2000) in zgoščenka Molitev Zemlji  (izdana na Ptuju novembra 2005).

USTVARJALKE/USTVARJALCI

Romana Ercegovič je umetniška voditeljica gledališča, avtorica tekstov za predstave, dramaturginja, režiserka in izvajalka v vseh predstavah. Sodelujoči glasbeniki v različnih predstavah so Boštjan Jurjevčič, Branka Božič in Tina Sovič. Gledališče že več let sodeluje s fotografom Stojanom Kerblerjem in Borisom B. Voglarjem, fotografije predstav pa so ustvarjali tudi Aleksandra Jelušič, Sandra Požun, Srdan Mohorič in drugi. Za grafično oblikovanje večine predstavitvenih materialov sta poskrbela Darko Ferlinc in Simona Čudovan. Občasni sodelavci oz. sodelavke so kostumografinja Stanka Vauda Benčevič, koreografinja Majda Fridl, lektorica Marija Svetelšek in mnogi drugi (gl. tudi posamezne predstave). V najnovejši predstavi “Persefona, zgodba o ljubezni do sebe” je kostumografinja, izdelovalka mask in oblikovalka luči  Simona Čudovan. V gledaliških raziskavah sodelujejo ustvarjalke Mateja Ribarič, Kim Seppala, Sandra Anais…

OTROŠKO GLEDALIŠČE

Leta 2008 se je Obrednemu gledališču Duša Zemlje pridružilo še gledališče za otroke, in sicer Otroško gledališče Potujoča hišica s svojo prvo predstavo Travnik čarobne lepote, katere soustvarjalki sta Iuna Ornik in Maja Peterlin. Leta 2013 je nastala naslednja predstava v tej isti ekipi ustvarjalk: Vedno te ima nekdo rad. Zgodba za otroke in odrasle Vedno te ima nekdo rad je izšla tudi v knjižni obliki.

Poetiko obrednega gledališča Romane Ercegović zanima predvsem notranja preobrazba,  transformacija perspektive sveta in sebe. Izvirnost njenih avtorskih predstav se kaže predvsem v izkušanju, raziskovanju in uprizarjanju (utelešanju) subtilnih in globokih stanj zavesti. Dramaturgija predstav je krožna oziroma iniciacijska – v smislu potovanja v »podzemlje«, v (svojo) temo, notranjost, intimo, v stanje totalne ranljivosti, kjer se dotika ranjenosti in tabujev tako na osebni kot na kolektivni ravni, in ponovne vrnitve iz »podzemlja«, v novo zavedanje. Narativna oziroma mitska vsebina predstav je v tem kontekstu – transformiranja in zdravljenja globoko zakoreninjenih družbenih in posledično osebnih disfunkcionalnosti – zlasti povezana s tematiko vzpostavljanja izgubljenega ravnovesja ženskega in moškega principa.

Mitska osnova predstav so pogosto prirejene oziroma revalorizirane zgodbe iz različnih kulturnih kontekstov (starogrški v predstavi Elektra, 2001 in Persefona, 2016, krščanski Marija Magdalena, 2007; severnoameriški, legenda indijanskega ljudstva Lakota Bela Bizonka, 2003, itd). V svojem teoretično raziskovalnem delu, zlasti v svojem doktorskem delu Sodobno obredno gledališče: Grški misteriji in njihov vpliv na revitalizacijo obrednosti v gledališču 20. in 21. stoletja, ki bo 2017 objavljeno kot publikacija Slovenskega gledališkega Inštituta, je Romana posvetila veliko pozornosti opazovanju fenomena preoblikovanja vloge ženskih likov skozi zgodovino in posledicah patriarhalne mitske paradigme, ki je v zadnjih tisočletjih praviloma nadomestila originalni mitski material, ter možnostim in načinom revalorizacije ženskih likov skozi ustvarjanje novih zgodb.

Uprizarjanje je bilo v mnogih davnih kulturah tesno povezano z umetnostjo pripovedovanja zgodb, zato je pomemben del njenega ustvarjanja posvečen odkrivanju starih zgodb, mitov in legend ter njihovemu pomenu v sodobnem času. Oblika predstav je zato je vizualno običajno najbolj primerljiva kombinaciji staroselske tradicije pripovedovanja zgodb in gledališke monodrame, v kateri se prepletata poezija in proza, dodani pa so tudi elementi giba in petja.