“Zame je bistvo obrednega gledališča v ustvarjanju varnega prostora, v katerem lahko razširimo svoje zavedanje, si dovolimo čutiti globoko vase, si dovolimo avtentično izkusiti in utelesiti svoje različne arhetipe in aspekte, predvsem pa svoje subtilno, čisto, avtentično bistvo. V ustvarjalnem procesu gre za ravnovesje med sposobnostjo biti (receptivnosti, zaznavanja, sprejemljivosti) in delovati – za dovoljevanje vzeti si čas za čutenje in odpiranje viziji ter šele iz nje delovati/ustvarjati. Gre za povabilo različnim (še neznanim) delom sebe, svoji večdimenzionalnosti in različnim »nevidnim« bitjem narave, da jih izkusimo in izrazimo skozi glas, gib, besedo, zgodbo…
Obredno gledališče je zame neke vrste čuječnost v delovanju, ki ne zanika nobenega aspekta, temveč zaobsega celoto človekovega bitja. Performer je človek, ki je sposoben (za)objeti sebe v svoji temi in svoji svetlobi, neravnovesje preobraziti skozi modrost in dejansko izkušnjo odpiranja svojega srca, ter ta proces udejaniti v obliki utelešene zgodbe. V odpiranju svoji ranljivosti dopušča svetlobi duše, da prodre skozi razpoke lastnih obrambnih zidov v prostor “izza”.
Zame je obredno gledališče način, da se zavemo in se vse bolj zavedamo svetosti sebe, naravnega sveta in življenja samega. Svetišče, v katerem se dotaknemo globine resnice in čiste lepote bivanja.”
Dobrodošle, dobrodošli!
Romana Ercegović
