4-dnevni retreat: Svetloba mistikinje v tebi (8.- 11. julij 2021)

Drage sopotnice.

Vabim vas na posebno štiridnevno potovanje v globine svoje duše in telesa, k svoji lastni notranji mistikinji.

V tej izkušnji se bomo na različne načine odpirale subtilnim vibracijam ženske esence v sebi. Vsaka duša ima svoje ključe, ki odpirajo vhod k njenim zakladom. V ljubečem varnem prostoru bomo odkrivale njen unikaten jezik ter hkrati opuščale ter se osvobajale plasti, ki nas pri pri tem čutenju/vedenju ovirajo.

Preživele bomo čas zase v mehkem objemu Matere Zemlje, njenih voda in gozdov. Stran od hrupa sveta, v prostranosti miru, se bomo tudi me lahko spustile v globine spokoja v sebi in se dotikale svoje najgloblje biti, se odpirale onkraj prostora znanega in si dovolile sprejemanje svoje božanskosti, svoje lastne svetosti, da se nam sama razodeva.

Pridruži se nam v izkušnji še globljega doživljanja povezanosti s seboj,  ljubeznijo do sebe, svojo svetlobo in s svojo lastno kreativno naravo. Odpri se svoji čarobnosti!

Izkušnja bo potekala v majhni skupini.

 

 

 

 

 

4 – dnevno potovanje vase:

 SVETLOBA MISTIKINJE V TEBI

 

Kdaj: 8. do 11. julija 2021 (začetek 8. julija ob 16. uri, končamo 11. julija ob 16. uri)

Kje: Center Veduna Retreats, Lopatnik 4, blizu Velenja   https://vedunaretreats.com/ 

Izkušnjo bom vodila Romana Ercegović
Praktične informacije

PRISPEVEK za delavnico za zgodnje prijave je 222,00 eur PLUS namestitev v Centru Veduna
Cene za namestitev v Centru Veduna najdete na tej povezavi: Prijava

 

PRIJAVA:

  1. korak

Izberite namestitev v Centru Veduna

Informacije glede različnih cen sob in možnost rezervacije najdete na tej povezavi: Prijava

Če imate vprašanja glede prijave, posebne želje glede hrane ali če bi želele uporabiti turistične bone, se prosim obrnite na g. Matjaža:

matjaz@vedunaretreats.com
TEL +38641 843 472

Center Veduna si lahko ogledate tukaj:  https://vedunaretreats.com/ 

 

2 .  korak

Pošljite sporočilo na moj e-mail (romana.ercegovic@gmail.com). V kolikor bi želele plačati vnaprej, vam pošljem račun. Lahko pa plačilo uredimo ob prihodu z gotovino.

ZADNJI DAN ZA PRIJAVE:  5. julij do 11. ure

PRIJAVA je dokončno veljavna s plačilom delavnice (222 eur) in plačilom oz rezervacijo izbrane namestitve v centru Veduna

Ker bomo ustvarjale v manjhi skupini, svetujem, da si čimprej zagotovite svoj prostor.

Če potrebujete dodatne informacije glede vsebine:
romana.ercegovic@gmail.com

Odpri se,
potopi se globje, ljuba moja.
Kar poznaš,
je le košček mavrice.
Še veliko več barv radosti te čaka,
plasti globin ljubezni,
da jih začutiš,
zaživiš.

Tisoče odtenkov svetlobe
in dehtečih vonjev vrtnic
je pripravljeno zate,
a razpirajo se ti počasi,
v svojem ritmu,
ne v logiki človeškega razuma,
temveč v toku svete skrivnosti,
ki jo pozna tvoja duša.

Bogate knjižnice občutkov hrani,
pradavne zakladnice modrosti.
Dolgo si se jim upirala,
a ne predolgo.
Ker duša je potrpežljiva.
Neopazno čaka,
dolgo,
tako dolgo, kot je potrebno,
da si rečeš:
»Ni me več strah.
Pripravljena sem.

Pripravljena zares živeti.
Vstopiti v tempelj.
Tokrat svoj.
Nobenih bogov in boginj več nad seboj,
le jaz
in moje lastne duše svetost.

Pripravljena sem,
da se potovanje čudežnosti začne.«

Nisi več sama.
Zdaj si s seboj.

 

Pesniška zbirka Tolmuni nežnosti

Avtorica poezije: Romana Ercegović
Avtorica slik: Simona Čudovan
Knjiga je izšla pri založbi Chiara.

Naročila po pošti:

https://www.zalozba-chiara.si/ostalo/725-tolmuni-neznosti?pos_id=20683

Romana Ercegović in Simona Čudovan v »Tolmunih nežnosti« ustvarjata mehkočutno pretakanje poezije in likovne umetnosti, odstirata pogled v čarobne svetove življenja.

Romana Ercegović s svojo poglobljenostjo v življenje, v bralcu prebudi lepoto nežnih pokrajin lastne biti. Skozi pesmi nas popelje v osrčje narave in lastnega zavedanja. Skozi vsako besedo, ki ima globlji pomen in posebno sporočilnost, čutimo mir in svetost življenja.
Narava daje Romani posebno moč in občutja, ki jih skozi besede preda bralcu. Besede in njihov ritem izbira na poseben način, način, ki ga bralec lahko hitro začuti in ga popelje v kraljestvo svetosti.

… Lepota večnosti zasije skozi nebo,
ko se vsako jutro znova zaljubi v zemljo.
Vse zadiha v čistini Ljubezni.
Vse zaživi v Življenje.
Vse stvarstvo zasije v Resničnost …

Akademska slikarka Simona Čudovan s svojimi slikami odpira vrata v svetove sočasnih resničnosti, v mitske svetove bitij narave in njihovih modrosti. Njene slike nikoli niso abstraktne. Zmeraj utelešajo doživljanje resničnega sveta. Prevzamejo s svojo globoko govorico tišine, ki nagovarja spokojno, jasno in konkretno. Umetnici je tuje ločevanje na profano in sveto. Sejanje skozi sito Lepote je njeno vsakdanje opravilo. S svojimi deli spominja, da je svet okrog nas in v nas živ, da je v njem prisotnih veliko zavesti in obilje nedolžnosti. Avtorica prevaja njihovo govorico, da se zavemo njihove in svoje plemenite prisotnosti.

V to knjigo, zlato posodo, kot pravita avtorici, polagata, kar sta prinesli iz ljubljenih dežel.

 

O knjigi so povedali:

Moram priznati, da vaše pesmi berem naglas in ob tako odlični vsebini pozabim na slovnico – no, ne čisto, ampak … vaše pesmi so resnično odlične. Sem vesela, da jih lahko preberem pred drugimi. 🙂

  • Jasmina Spahalić, magistrica slovenistike

 

“V globine enosti se podam, ko prebiram zdravilne besede in preplet le-teh. Draga Romana, poseben dar imaš, da se ti skozi preprostost nizanja ravno pravih besed uspe dotakniti starodavnih modrosti, sedanjega trenutka in zaupanja v naslednji dan. Tvoje stvaritve posluša, prebira in čuti celotna bit in se ob tem vsakič znova odpira novi zavesti. Resnično hvala za to, da milo, ranljivo, odprto, srčno, pogumno, modro, globoko, močno slediš navdihom in ustvarjaš priložnosti, da se povežemo z nezavednim in zavednim. Se zdi, da bi lahko pisala v nedogled kaj vse meni pomenijo tvoje stvaritve pa bi se hvaležnosti še ne izrazilo dovolj.”

  • Patricija Levstek

 

Prepotovala sem skozi Tolmune nežnosti. Solze imam v očeh. No, ne le v očeh. Tečejo mi po licih. Ne od žalosti, temveč od Lepote, ki se me je dotaknila in mojo dušo spomnila… Bolečina se izpira…in Lepota je tista, ki sije pod njo. Romanine pesmi so takšne … ki se dotaknejo in skozi katere pronica Lepota v svet. To so globoke, modre in neskončno mile reke besed …. ki morajo v svet. Naj budijo Srca, naj se jih dotikajo, naj nas spominjajo na Lepoto, na modrost, na nežnost. Na Resnico.
Romanino delo je neskončna Lepota bivanja in nekaj, kar našemu svetu vrača Ljubezen. In slike Simone so …izjemne! Dar …velik dar …oboje skupaj neprecenljivo … Skozi ta ustvarjeni biser … slišim Glasbo Srca.”

  • Andreja Cepuš

 

Dragi moji, to je več kot Božansko Čudovito❣❣❣
… Prav o tem sanja, prav po tem kliče moja Sveta Ženska v meni. Ženske smo dobesedno podhranjene, sestradane in oropane iskrenih dotikov in nežnosti. Menim, da so nam v nekem obdobju odvzeli ta prvobitni čut za čaščenje in negovanje svete ženske v sebi in tako smo zašle. Zašle smo s svoje srčne poti iz svojega kraljestva in tako po svetu željno iščemo poglede, dotike, objeme, pohvale se dokazujemo in tekmujemo …

Hvala vama za tako globoko, čutno delo. Vse, kar vidiš, je živo, je čutno, je zaznavno, oddaja energijo, ki nežno prebuja in ozavešča moj sveti obstoj – kraljestvo moje Svete Ženske in ta vibracija se sidra v meni, v pravem pomenu besede sem sama sebi dovolj. Čutim izvorno žensko moč in zaupam si, spet sem doma. HVALA VAMA❣

  • Sonita Paternost

 

“Prav vse pesmi so me nagovorile, pobožale, napolnile, osrečile. Vedno uživam v njih. So take … pesmi za dušo. Včasih si kakšno preberem naglas, da zaslišim zven in šepet besed, ki odzvanjajo v meni. Božajo mojo bit, objemajo moje srce. Čudovito pišeš.”

  • Alenka Nežmah

 

“Nedavno sem zasledila vaše verze. Naravnost osupnili so me. Imate tisto nekaj, kar v pripovedi oz. pesnitvi – obudi neke prastare spomine. Še posebej se me je dotaknila “Stara šamanka v meni ve …”

  • Sneža /Ažens Art

 

“Besede se dotikajo mehko, najmehkejše … hvala za vse dotike in komaj čakam, da se zberejo v knjižici.”

  • Mirjam Senica

 

Romanine pesmi se vedno znova dotaknejo mojega skritega bistva in na njene nežne strune zaigrajo pogumno melodijo.

  • Emily Enveritas

 

“In ko to berem, je stara čarovnica v meni mirna in radostna in zdaj ve, da ni sama. Hvala.”

  • Darja Vrana

 

“S svojimi pesmimi budiš spomine moje duše na povezanost in soustvarjanje, z zavestjo skozi čas in prostor.”

  • Anaya Nandaprema

 

“Tvoje čudovite pesmi mi sežejo do dna duše.”

  • Zdenka Strnad

 

“Ganjeno jočem od lepote poezije o tej neizogibni pogojenosti, osvobajanju … toku Življenja”.

  • Romana Strašek 

 

Knjigo lahko naročite tudi po pošti:

https://www.zalozba-chiara.si/ostalo/725-tolmuni-neznosti?pos_id=20683

21. junija na Ptuju – 20 let obrednega gledališča Romane Ercegović

Bela Bizonka. Foto: Boris B. Voglar

 

Spoštovane in spoštovani,
vabim vas, da skupaj proslavimo stvaritve mojega obrednega gledališča, in sicer

21. junija 2019 ob 19.30. na terasi Dominikanskega samostana na Ptuju (Muzejski trg 1).

Ena prvih fotografij, predstava Molitev Zemlji iz leta 2000. Foto: Sandra Požun

 

Pripravljamo prav poseben dogodek,

20 let obrednega gledališča Romane Ercegović,

v katerem bodo predstavljeni odigrani odlomki iz izbranih avtorskih predstav in pogovor o moji ustvarjalni poti ter knjigi Obredno gledališče: Od misterijev matriarhalne Evrope do obujanja svetosti v gledališču našega časa” (priredbi doktorskega dela, ki je izšla v Slovenskem gledališkem inštitutu).

Zgodbe in pogovor bosta povezovali soustvarjalki Milena Matko in Andreja Cepuš.

Nagovorila nas bo tudi županja mesta Ptuj Nuška Gajšek.

Bela Bizonka. Foto: Igor Drandić

Prav lepo mi je pri srcu, ko opazujem potovanje svojega ustvarjanja v zadnjih dveh desetletjih. Hvala vsem, ki ste (bili) z menoj ali ob meni na tej neobičajni, velikokrat nerazumljeni, velikokrat tihi, a zagotovo unikatni in čudoviti poti. Izjemno bogat čas – s predstavami, poezijo, knjigami, gledališkimi teksti, potovanji, po svetu in vase, prerojevanji skozi teme v svetlobe, opuščanjem strahov, iluzij in dvomov, čas poln vere v nemogoče, predvsem pa poln Lepote, tiste večne čiste nedotakljive radosti, ki obstaja onkraj navidezne moči slepot tega sveta. Lepote, ki me vodi v uresničevanju svoje lastne vizije gledališča, v katerem se skozi ranljivost rojeva ljubezen. Po vseh teh letih še vedno zaupam vanjo. Še vedno

razrvanemu svetu navkljub
pijem iz izvirov nedolžnosti,
sveto vodo tolmunov nežnosti...”

kot sem zapisala v eni izmed svojih prvih pesmi. Manj naivno kot takrat, a zato s toliko večjo gotovostjo, ki jo z leti prineseta zrelost in modrost.

 

Persofona. Tina Sovič in Romana Ercegović. Foto: boris B. Voglar

 

Več informacij o knjigi – predstavitev in video:

http://www.slogi.si/publikacije/obredno-gledalisce-od-misterijev-matriarhalne-evrope-do-obujanja-svetosti-v-gledaliscu-nasega-casa/

Organizator dogodka: Društvo za poglobljeno umetnost Ptuj

Hvala za podporo Mestnemu gledališču Ptuj in Mestni občini Ptuj.

Vstop prost.

 

Persefona. zgodba o ljubezni do sebe. Foto: Boris B. Voglar

 

O MOJI POETIKI OBREDNEGA GLEDALIŠČA

Leta 2000 sem ustanovila »Studio za raziskovanje obrednih oblik gledališča« z namenom poglabljanja v izvore gledališke umetnosti in iskanja svojega načina obrednosti v sodobnem gledališču. S premiero tretje produkcije, Bela Bizonka, sem raziskovanje obrednosti in ustvarjanje predstavljati pod imenom »Obredno gledališče Duša Zemlje«.

Skozi mojo poetiko obrednega me zanima zlasti notranja preobrazba, transformacija perspektive sveta in sebe. Izvirnost avtorskih predstav se kaže predvsem v izkušanju, raziskovanju in uprizarjanju (utelešanju) subtilnih in globokih stanj zavesti. Dramaturgija predstav je krožna oziroma iniciacijska – v smislu potovanja v »podzemlje«, v (svojo) temo, notranjost, intimo, v stanje ranljivosti, kjer se dotika ranjenosti in tabujev tako na osebni kot na kolektivni ravni, in ponovne vrnitve iz »podzemlja«, v novo zavedanje. Narativna oziroma mitska vsebina predstav je v tem kontekstu – transformiranja in zdravljenja globoko zakoreninjenih družbenih in posledično osebnih disfunkcionalnosti – zlasti povezana s tematiko vzpostavljanja izgubljenega ravnovesja ženskega in moškega principa. Mitska osnova predstav so pogosto prirejene oziroma revalorizirane zgodbe iz različnih kulturnih kontekstov (severnoameriški, starogrški, krščanski …), o čemer govorijo že naslovi produkcij: Molitev Zemlji, 2000; Elektra, 2001; Bela Bizonka, 2003; Marija Magdalena, 2007; Persefona, zgodba o ljubezni do sebe, 2016.

Marija Magdalena. Foto: Stojan Kerbler

V avtorskih dramskih tekstih se prepletata poezija in proza. V predstavah je pogosta tudi tematika povezanosti z naravo, prebujanja zavedanja o človekovi svobodi ter lepoti, čarobnosti življenja kot takega. »Ne gre namreč za boj, temveč za preprosto zavedanje, da imaš pravico vzeti si tisto, kar ti pripada. Ko ženska v predstavi spozna, da preprosto je, kar je, se postavi v svoje čisto jedro, kjer se je omejenosti okolja in kolektivne zavesti ne dotaknejo. V tem trenutku ne le spregovori, temveč tudi zaživi svojo resnico. Brezkompromisno in jasno, a hkrati mehko in ljubeče« (o predstavi Marija Magdalena).

 

Foto: Boris Voglar

Forma predstav je vizualno morda najbolj primerljiva kombinaciji staroselske tradicije pripovedovanja zgodb in gledališke monodrame. Prisotni so tudi elementi plesa in petja (pri tem gre zlasti za vibracijske obredne pesmi severnoameriškega ljudstva Lakota, slovenske ter druge ljudske pesmi). Nekatere predstave uporabljajo sodoben multimedijski pristop, medtem ko so druge izvedene v izbranih naravnih okoljih brez tehničnih pripomočkov.

 

Romana Ercegović in Tina Sovič, foto Stojan Kerbler

Zame je BISTVO obrednega gledališča v ustvarjanju varnega prostora, v katerem lahko razširimo svoje zavedanje, si dovolimo čutiti globoko vase, si dovolimo avtentično izkusiti in utelesiti svoje različne arhetipe in aspekte, predvsem pa svoje subtilno, čisto, avtentično bistvo. V ustvarjalnem procesu gre za ravnovesje med sposobnostjo biti (receptivnosti, zaznavanja, sprejemljivosti) in delovati – za dovoljevanje vzeti si čas za čutenje in odpiranje viziji ter šele iz nje delovati/ustvarjati. Gre za povabilo različnim (še neznanim) delom sebe, svoji večdimenzionalnosti in različnim »nevidnim« bitjem narave, da jih izkusimo in izrazimo skozi glas, gib, besedo, zgodbo …

 

Obredno gledališče je zame neke vrste čuječnost v delovanju, ki ne zanika nobenega aspekta, temveč zaobsega celoto človekovega bitja. Performer je človek, ki je sposoben (za)objeti sebe v svoji temi in svoji svetlobi, neravnovesje preobraziti skozi modrost in dejansko izkušnjo odpiranja svojega srca ter ta proces udejaniti v obliki utelešene zgodbe. V odpiranju svoji ranljivosti dopušča svetlobi duše, da prodre skozi razpoke lastnih obrambnih zidov v prostor »izza«.

Sodobno obrednost razumem kot ustvarjanje prostora, v katerem se (lahko) zavemo svetosti sebe, naravnega sveta in življenja samega: svetišče, v katerem se dotaknemo globine resnice in čiste lepote bivanja.

 

Elektra. Foto: Stojan Kerbler

 

Molitev Zemlji. Boštjan Jurjevčič in Romana Ercegović. Foto: Stojan Kerbler
Foto: Boris Voglar
Foto: Boris B. Voglar
Marija Magdalena. Foto: Stojan Kerbler
Elektra. Foto: Stojan Kerbler
White Buffalo Woman, Foto: Aleksandra Jelušič

 

IZ PREDGOVORA V KNJIGO “OBREDNO GLEDALIŠČE: Od misterijev matriarhalne Evrope do obujanja svetosti v gledališču našega časa”

Če bi morala v enem stavku povzeti namen te knjige, bi rekla, da sem v njej hotela povrniti dostojanstvo vlogi žensk in svetosti ženskega počela v zgodovini gledališke umetnosti, ki je bilo in je še vedno v veliki meri spregledano, zatajeno in predvsem nerazumljeno.

Ukvarjanje z zgodovino je zame smiselno le, če prinaša globlje razumevanje, ki preobraža neravnovesja preteklosti in daje navdih za sedanjost. Kot gledališko ustvarjalko in raziskovalko tudi praktičnih možnosti obrednosti me zato zanima predvsem ustvarjanje novih zgodb, razvoj novih pristopov in vsebin uprizoritvenih umetnosti. Na starodavna sveta obredja ne gledam kot na oblike, ki si jih želim(o) poustvarjati, temveč kot na navdih ustvarjalkam in ustvarjalcem našega časa, da ustvarjamo nove načine uvajanja svetosti v naše delo. Zanima me, kaj lahko globoko razumevanje vsebin, ne le oblik, pomeni za obredno umetnost prihodnosti. Kako lahko zvestoba notranji resnici dvigne raven zavesti umetnosti onkraj tridimenzionalnih človekovih zakonov v doživetje čiste lepote? Kakšni praktični pogoji morajo biti ustvarjeni, da vnesemo večdimenzionalnost, magičnost, smiselnost, modrost in duha v pogosto teh kvalitet izpraznjeno konceptualno sodobno gledališče, v katerem še vedno (tudi na Slovenskem) ne moremo govoriti o ravnovesju ženskega in moškega principa?

Bistvo obrednosti je namreč prav to: ustvarjanje pogojev in prostora za vstop v neznano skrivnostnost bivanja. Obrednost je zelo širok pojem. V tej raziskavi me zanima predvsem tista čista izvorna esenca obrednosti, katere namen je vzpostaviti stik s svetostjo vsega bivajočega, s širšo (sočasno) resničnostjo, »spomniti se svojega odnosa z naravnim redom sveta«, kot pravijo potomci starodavnega ljudstva Anasazijcev.

Namen tega dela je pokazati, da je tudi gledališka umetnost v svoji izvorni obredni obliki služila temu smotru. Človeku je odsevala božanskost lastnega bitja in mu kazala širšo perspektivo resničnosti onkraj običajne realnosti, v kateri človek ni »zgolj človek« in svet, v katerem živi, ni zgolj linearna, profana, brezsmiselna zgodba. Ta notranja izkušnja neposrednega stika z občutkom večnosti, izvornim občutenjem sveta, ki obstaja nad težo človeške drame in ki je morda opisljiva le s poetičnimi besedami lepote, je bila katarzična in transformativna, ker je prinesla nov pogled na življenje.

Molitev Zemlji. Boštjan Jurjevčič in Romana Ercegović. Foto: Stojan Kerbler.

 

IN ŠE ZAKLJUČNI DEL KNJIGE

Vsekakor pa, in s tem naj sklenem svojo raziskavo, sodobno obredno gledališče obstaja in se razvija prav zato, ker želi s svojim dejanjem raziskovati človekovo – izvajalčevo in gledalčevo – (z)možnost izkušnje zaznavanja vedno novih (še) neznanih širin, globin in arhetipskih kvalitet. Tista najpomembnejša funkcija, ki opredeljuje ustvarjanje novih načinov obrednosti, je v polju občutenega. Kot smo pokazali, so mnoga arhaična ljudstva izvajala obrede prav s tem namenom: da bi (vedno znova) doživela, ne le razumela, temveč izkusila stik z modrostjo svetega.

In to je tudi namen obrednega gledališča: ustvarjanje prostorov svetosti, ki gledalca navdahnejo, da vsaj za trenutek začuti obstoj sočasne resničnosti, ki vedno prežema našo vsakdanjost, a je običajno ne zaznavamo. Čeprav stare oblike obredov človeku sodobnosti več ne služijo, svet(ost) ni izginila s sveta. Izgubila se je le naša sposobnost zaznavanja. Naj v duhu elevzinskih misterijev, ki so se zaključili s prisotnostjo Perzefone, tudi jaz končam z njenimi besedami, kot jih izreče v moji priredbi mita: »Lepota zmeraj obstaja. A svet zame postane svet šele, ko ga ugledam kot takšnega.« Svetost obstaja v nas samih in je dostopna ustvarjalcem, ki so se pripravljeni spustiti globoko vase, da bi jo našli, začutili in jo na svoj unikatni način utelesili v svojih stvaritvah.

Persefona. Kostumi Simona Čudovan. Foto: Boris B. Voglar
Nežne so tvoje roke, Milost.. Kostumografija: Simona Čudovan

 

Prisrčno dobrodošle! Prisrčno dobrodošli!

 

Izšla je knjiga “Obredno gledališče: Od misterijev matriarhalne Evrope do obujanja svetosti v gledališču našega časa”

image130(1)

“Obredno gledališče: Od misterijev matriarhalne Evrope do obujanja svetosti v gledališču našega časa” je predelana doktorska disertacija avtorice Romana Ercegović, ki nas z globoko subtilnim občutkom za razkrivanje tančic človekove dušne pokrajine, vodi v spoznavanje misterijev in v nas prebuja kvaliteto svetosti življenja. To počne z elegantnim preigravanjem znanstveno podkrepljene kritične misli in intutivnih zaznav ter domnev, zmeraj podkrepljenih z dokaznim gradivom raziskovanega materiala. Romanino delo vrača v življenje pravi pomen gledališča in umetnosti, odstira vlogo misterijev, ter obuja iz pozabe razsežnost svetosti življenja, ki jo hrani sveta ženska energija. Zagotovo gre za delo, ki postavlja nove (pravzaprav obuja prvobitne, izvorne) temelje gledališke umetnosti in prepričana sem, da se bo doprinos, ki ga obuja v življenje, širil čez meje naše dežele. Skorajda lahko rečem, da je to nuja.

Andreja Cepuš

Vili Ravnjak je v spremni besedi zapisal, da knjiga »predstavlja znanstveno temeljit, študijsko multidisciplinaren pregled najstarejše zgodovine in antropologije gledališke umetnosti, je pa tudi prikaz stanja v modernem oziroma sodobnem svetovnem in slovenskem obrednem gledališču. /…/ Način razmišljanja Romane Ercegović odlikuje nekonvencionalen miselni pristop. Njeno pisanje kaže, da gre za tankočutno umetnico ter pronicljivo in neobremenjeno intelektualko. Kot pove sama na začetku knjige, je proučevanje zgodovine zanjo ‘smiselno le, če prinaša globlje razumevanje, ki preobraža neravnovesja preteklosti in daje navdih za sedanjost’. /…/ Ercegovićeva v nasprotju s prevladujočimi patriarhalnimi zgodovinskimi in teatrološkimi koncepti ter paradigmami vnaša v te razprave svežino in neobičajno provokativnost, saj razmišlja zunaj patriarhalnih miselnih struktur; njene argumentacije temeljijo na drugačnem (žensko subtilnem) doživljanju in razumevanju stvarnosti. V njenem delu je prisoten duh, ki je bil stoletja in tisočletja izrinjen iz evropske zavesti. Gre za matriarhalni civilizacijski princip, ki ga podrobno razčlenjuje preko religijske in umetniške (gledališke) prakse elevzinskega misterija.«

Knjiga je izšla v Slovenskem gledališkem inštitutu v Ljubljani.

VIDEO predstavitve knjige lahko najdete na tej povezavi: https://www.facebook.com/SLOGI.SI/videos/265206237519376/UzpfSTEwMDAwMTE5NTQ3ODgxNjozMDYwNjExMjk0OTk0MTQ6MTA6MDoxNTUxNDI3MTk5OjEwNTI5OTY4MDU3MDQ4NjE2NjM/

Naročite jo lahko na tej povezavi: http://www.buca.si/index.php?nav1=knjigarna&nav2=izdelek&id=6108