Zaradi Lepote živim,
tistih odtenkov brezčasnosti
ki se razprostirajo nad reko,
preden se sanje spustijo vame.
Lepota večnosti zasije skozi nebo,
ko se vsako jutro znova zaljubi v zemljo.
Vse zadiha v čistini Ljubezni.
Vse zaživi v Življenje.
Vse stvarstvo zasije v Resničnost.
Le človek še naprej sanja.
Le človek potrebuje znanost,
da bi razumel.
In sveta pisma in svete skrivnosti.
Medtem ko Življenje živi,
pleše in dehti.
Medtem ko se Milost smehlja in čaka
v Tebi.
V brezčasju stojim
nad tvojo brezmejno modrino,
brezmejno globino.
V tebi zrem svojo gladino,
mehko kožo,
biserno tančico svojih svetov,
pokrajin spokoja in blaženosti,
po katerih se sprehajam bosonoga.
Le narahlo se dotikam tal,
kot galebi nad tvojo gladino.
Milino mi budiš
na žametni koži srca.
Tukaj sem.
Tvoja.
Popij me.
Tvoj mir bodi vedno z menoj.
Utapljam se v nektarju svoje duše
Tonem v jezero sladke miline
Plešem negibni ples
Tvoje roke so tako nežne, milost
Ko bi beseda imela še tisoč odtenkov
bi morda lahko spregovorila
bi morda lahko kaj povedala
o tebi
o sebi
V sladki tišini se opijam
tvoje prisotnosti
svoje prisotnosti
plesa neizgovorljivih besed
Ne potrebujem več molitve
Na izviru srce poje pesem tišine
Lepota je prežela vse
Lepota je pretkala vse
Lepota je vse prekrila
napojila
opila
Predajam se
Popolnoma se predajam
Umiram vate, Življenje.
Zaradi lepote jočem,
ne zaradi česa drugega.
Zaradi lepote in ljubezni okoli mene,
zaradi dihanja večnosti,
ki jo gledam v nebu, morju, svojem srcu.
Zaradi svetlobe,
ki me boža
in briše z mene krče in negotovosti.
In mi pravi,
da je vse dobro,
da se vse da očistiti,
da je na koncu poti zmeraj
radost in vstajenje.
Zaradi hvaležnosti,
da zdaj lahko vidim svetlobo,
ki sije iz zemlje, dreves, ljudi.
Izza trdih zidov okoli nas.
Zaradi lepote,
ne zaradi žalosti, bolečine, trpljenja –
zaradi čiste lepote življenja jočem.
