Zavod Svibna Vas prisrčno vabi na obredno predstavo in delavnico Bela Bizonka,
v soboto, 13. aprila 2019, od 17. do 21. ure, pred in v starodavnem svetišču Ajdovska jama pri Nemški vasi.
Izvajalka predstave in delavnice: Romana Ercegović.
Brezovska Gora 10
8273 Leskovec pri Krškem
Slovenija
O PREDSTAVI
Obredna predstava Bela Bizonka je nastala leta 2003. Od takrat je doživela že več 35 ponovitev v Sloveniji in tujini in je še zmeraj živa. Govori o lepoti bivanja, svetosti narave in človeka. Temelji na eni najlepših indijanskih legend. Po izročilu se je Bela Bizonka, ženska iz duhovnega sveta, pred nekaj tisočletji prikazala plemenu Lakota in ljudi popeljala na pot lepote. Pokazala jim je, kako se povežejo s subtilnimi dimenzijami bivanja, jih naučila svetih obredov (med njimi obred Svete pipe), jim razkrila prerokbo o preobrazbi sveta in jim obljubila, da se bo vrnila v času velikih težav človeštva. Takrat naj bi prišla, da nas spomni na modrost srca in na svoje resnične sanje.
Romana hkrati pripoveduje intimno zgodbo ženske, njenem hrepenenju po svetosti v svojem življenju. V procesu potovanja v svojo notranjost spoznava, da je ta tukaj in zdaj, v njej sami, v naravi, v ljudeh, da se mogočnost in milina ljubezni skriva tudi v njeni temi, bolečini, pod bremeni in lažmi, v katere se je naučila verjeti.
“To ni zgodba o ženski.
To je ženska.
Ki hrepeni po lepoti življenja,
po modrosti in svobodi.
ki išče svetost v sebi
in zatrto strast srca in telesa.
Ženska,
ki odkriva svojo ranljivost in svojo moč,
svojo svetlobo in svojo temo,
svoje korenine in svoje sanje.
In pogum, da zaživi življenje,
po kakršnem hrepeni.
To ni zgodba o ljubezni.
To je ljubezen.
Ki sprejme v svoj objem vse in vsakega.
Ime ji je Bela Bizonka.
In ime ji je tudi Črna Boginja.
Oboje.
Ker sta rojstvo in smrt dela življenja.
Ker sta svetloba in tema dela ene velike ljubezni,
ki je povsod,
v vseh stvareh,
v vseh ljudeh,
in je vse, kar je.”
O DELAVNICI
Po predstavi bomo imeli možnost spoznanja iz predstave doživeti še kot svojo osebno izkušnjo. Romana nas bo popeljala na potovanje navznoter, v globoko izkušnjo občutenja prisotnosti svoje duše, svojega notranjega izvora ljubezni in modrosti.
Večer se bo zaključil s prigrizkom, druženjem in tudi kakšno pesmijo. Naj se vam ne mudi domov!
O AVTORICI
Dr. Romana Ercegović je gledališka in literarna ustvarjalka ter doktorica dramaturgije, ki skozi raziskovanja pozabljenih resnic o harmoničnem bivanju davnih kultur ustvarja novo razumevanje bistva gledališke umetnosti in življenja nasploh. Vodi Obredno gledališče Duša Zemlje, v katerem uprizarja predstave na podlagi svojih avtorskih besedil (Molitev Zemlji, Elektra, Bela Bizonka, Marija Magdalena, Potovanje k Persefoni), in otroško gledališče Potujoča hišica. Romana je avtorica knjig »Molitev Zemlji« (poezija), »Vedno te ima nekdo rad« (pravljica) in monografija »Obredno gledališče: Od misterijev matriarhalne Evrope do obujanja svetosti v gledališču našega časa«. Bistvo njenega dela je povezovati gledališko umetnost z duhovno dimenzijo – dušo človeka in dušo narave: »Verjamem, da je gledališče lahko tudi danes prostor notranje preobrazbe, tako kot je bilo v časih svojih obrednih začetkov. Sveti prostor, kjer se dotaknemo preprostosti in skrivnosti bivanja.«
PRAKTIČNE INFORMACIJE:
Prijave in informacije: Zavod Svibna, Brezovska Gora 19, p. 8273 Leskovec pri Krškem, na tel. št. 031 329 625 oz. e-pošto: info@zavod-svibna.si do 10. aprila 2019.
Prispevek (kotizacija) za udeležbo znaša 25,00 evrov, ki ga ob prijavi nakažete na TRR Zavoda Svibna št. SI56 6100 0001 8626 190 , namen plačila »Bela Bizonka«.
Ker je pri tem dogodku zaradi zelo majhnega prostora število udeležencev omejeno, vas prosimo, da nas o svoji prisotnosti čimprej obvestite. Hvala!
V primeru dežja bo dogodek izveden v Hramu Zavoda Svibna na Brezovski Gori 19, vas pa prosimo, da se na navedeni telefonski št. pozanimate o morebitnih spremembah. V primeru premalo prijav bomo dogodek odpovedali, plačilo pa v celoti vrnili.
Opis poti do parkirišča Zavoda Svibna je dostopen na spletnih straneh Zavoda Svibna pod zavihkom »Kontakt«.
Do prostora, kjer se bo zgodil obredni dogodek, vodi del poti skozi gozd in travnik. zato priporočamo udobno obutev in toplo udobno obleko, pa tudi odejo, armafleks za sedenje. Če težko hodite, vas prosimo, da javite vnaprej, da vas pravočasno pripeljemo na kraj dogodka.
MNENJA O PREDSTAVI
“Umetnica Romana Ercegovič je ustvarila nekaj, kar presega moje sposobnosti ubeseditve… To je bila ena najlepših stvari, kar sem jih kdaj doživela. In me je tudi pretresla, saj je zadela v polno! Resnično darilo Materi Zemlji, ženskam in moškim, vsem!”
Vesta Vanell
»Gledališče Romane Ercegovič v slovenski kulturni prostor vnaša sveže, vzpodbudno nove in nam prepotrebne elemente tako imenovanega obrednega gledališča. Danes, ko vsi iščemo neko novo globalno paradigmo srečnejše prihodnosti, obredno gledališče ravno zaradi svoje zakoreninjenosti v človeški srčni biti dobiva vse večjo veljavo. Izšlo je namreč iz prastarih arhetipskih tradicij tistih časov, ko smo bili še prvinsko povezani z naravo, danes pa nas ekološke in družbene razmere naravnost silijo, da tem osnovnim determinantam našega zemeljskega bivanja zopet prisluhnemo, na nov in zrelejši način.
“Obredno gledališče Romane Ercegovič je res obredno v tistem prvinskem pomenu: popelje nas daleč stran od preštevilnih sodobnih družbenih in osebnih konstrukcij, v prvinski svet narave in človeškega srca. Drhtimo v soočanju s pradavnimi sporočili o spoštovanju vsega živečega in izvorni ljubezni izven vseh kulturnih stereotipov. Ta sporočila sodobni človek, ujet v kaos površnih medijev, pogreša, Romanine predstave pa so eni izmed tistih lepih dogodkov, ki nam vlivajo upanje in moč, da končno prihaja čas, ko lahko povežemo ženski in moški vidik sveta v harmonično in skladno celoto.«
Andrej Detela
“Bilo nas je res majhno število, ampak kar se je dogajalo med nami je bilo magično. Veter, dežne kaplje, ptice, vse je nekako sodelovalo pri predstavi. Tvoje
predstave dobesedno odpirajo srce in duha za lepoto bivanja, svetost in resnico. So neprecenljivo darilo, zdravilo.”
Kristina L.
“Vašo predstavo Bela Bizonka sem si tokrat ogledala ze drugič in bila mi je neizmerno všeč. Segla je prav tja, kamor je bilo potrebno. Res sem hvaležna vesolju, da nas včasih obdari z ljudmi, ki še čutijo dušo zemlje, njeno lepoto in lepoto ženske. Vesela sem, da je tudi v Sloveniji nekdo, ki s svojimi predstavami širi vedenje o modrosti ženske in zemlje. Res hvala in želim si, da bi bilo še več takih predstav.”
Darinka Girandon
“Bizonka se te dotakne, te vzame in spremeni. Ta Prava je.”
Neja Meta Rojc
“Skozi predstave Romane Ercegovič se pretaka čista ljubezen do narave, človeka, dela. So sporočilne, ganljive, se ti usedejo v srce. Zame je bila Bela Bizonka najboljša predstava, sploh pa so vse enkratne.”
Jurij Jelovšek
“Romana skozi umetnost na zelo inovativen in dober način predstavlja vračanje človeka k sebi, vračanje ženske k sebi in povdarjanje njenega pomena v sintezi sveta med moškim in žensko. Predstava je podprta z legendo o indijanski boginji, Beli Bizonki, ki opozarja na ekološko ozaveščenost, na ozaveščenost o nas samih in nas vrača k našim koreninam.”
Bojana Čampa, v prispevku o Beli Bizonki, oddaja o kulturi – 8.dan, 22.6.2006, RTV Slovenija
“Naj ti napišem utrinek misli o današnjem večeru ob izviru Ljubljanice, kjer smo doživeli čudovito predstavo, sploh pa je nepozaben zaključek ob ognju. Da človek zraste, mora iti skozi bolečine, ki so naše vodilo za rast. Radost je pa nagrada, darilo za naš trud. Danes si tako čudovito, podoživeto prikazala sebe in nas vse skupaj, kot celoto, ki sestavljamo naš ljubi planet. Hvaležna sem.”
Mojca L.
“Nežno, prepričljivo izražanje zgodbe s petjem nas je popeljalo v višje sfere, v nebo, med vitke veje platane. Kako so šele te pokrivale našo prisotnost, nas varovale. Čudovito. Edinstveno je bilo. Še želim slišati.”
Tereza Vidovič
“Svetost skozi obredno predstavo… v prostoru, ki podpira, naravi, ki spremlja in prisotnosti, ki teče skozi srce. Hvala za darilo Bele Bizonke, ki je spet med nami. Drevesa na Ptuju, katerim si posvetila predstavo, so ti preprosto hvaležna. In mi z njimi.”
Andreja Cepuš
“Na premierni uprizoritvi predano sporočilo, se me je dotaknilo tako globoko, da je še danes, po mnogih letih, živo v meni. Prav gotovo iz dveh razlogov: zaradi pretanjeno izbranega ambijenta parka Šturmovec in pa zaradi preprostega dejstva: ker Romana tako avtentično pooseblja energijo matere narave.”
Natalija Resnik Gavez
»Romana Ercegović je v soboto odigrala obredno gledališko predstavo Bela Bizonka. Zgodba je enostavna: govori o indijanskem plemenu, ki se mu zgodi bela bizonka. Tudi širši okvir je preprost: o tem, da smo ljudje del narave, nikakor ločeni od nje, še manj njeni gospodarji. Sama srčika pa je mnogo bolj neenostavna in mnogo manj preprosta.
Smo ljudje samo zbir celic, nagrmadenih atomov in nekaj biokemijskih procesov med njimi? Smo le električni impulzi, ki šibajo po živčevju med dendriti od glave do riti? (…) A vsi vemo, da je človeško življenje vredno mnogo več. Zakaj in kaj je tisto več? O tem govori Romanina predstava. Tako pridemo do naših sanj, hotenj, tihih in neslišnih vzgibov, hrepenenj, želja, upanj, pa tudi raz-očaranj in dvomov. Od sebe pridemo do Drugih. Ker na tem svetu nismo sami. In ko pridemo s svojimi notranjimi svetovi do Drugih, se naši (različni) svetovi dobesedno zaletijo drug v drugega. Butnejo, trčijo skupaj.
Če smo dovolj tiho in zaslišimo svoje notranje svetove, morda nekega dne ugotovimo: Ne, nočem sodelovati v takšni igri, kot se je greš ti. Imam svoj svet in ne dovolim, da mi ga ukradete. Da mi vsiljujete svojega. Imejte svojega, a pustite tudi meni mojega. A za to je treba biti tiho. In imeti pogum. Da slišiš. In potem rečeš. Izrečeš resnico o svojem svetu. (….) In od tod naprej – ker je na drugi strani prav tako legitimen svet Drugega, se začenja multiverzum medčloveških odnosov, se začenja vprašanje, kako doseči to, da trki ne bodo rojevali razdiralnih eksplozij, vojn, ne na osebni in ne na skupnostni ravni. Kako sobivati? Kako pustiti Drugemu biti in hkrati biti svoj? Kako trke z Drugimi spreminjati v veličastni ognjemet Sobivanja in ne ogenj uničenja? Kako trke spreminjati v ognjemet za (za)hvalnico vsega stvarstva? O vsem tem govori Romanina predstava.
Poslušali smo pozorno, kljub vetru, hladnemu popoldnevu in glasbi, ki je prihajala iz bližnjega prostora, zbrano. Ker Romana v bistvu ni igrala, ne uprizarjala. Ker se teh in takih reči ne da igrati. Izrekala jih je s prepričljivostjo; v gledališču bi rekli notranjo prezenco performerke, v svetovju, o katerem govori Romana, bi rekel z gotovostjo biti.
Svojo predstavo je izvedla na zelenici, na kateri stoji veličastno drevo. Na zelenici, ki leži med proštijsko cerkvijo Sv. Jurija in mestnim gledališčem. Tu vmes, med prostorom gledališke igre in cerkvenega obreda, je bilo najbolj pravo mesto njene predstave. Posvetila jo je pravi stvari. Le nekaj metrov stran stojijo namreč drevesa, ki jim grozi trk. Romana je svoj nastop posvetila tem drevesom.
Na sobivanje in soobstoj! Vsega živega.«
Samo M. Strelec, gledališki režiser
