Poezija

Gledališke raziskave, ki smo jih leta 2015 začele prakticirati kot skupina ustvarjalk, so nastale z namenom povezovanja umetnosti in narave. Umetnost naj bi na ta način služila za doživljanju rahločutnih in magičnih plasti narave, obenem pa čutenju in izražanju avtentične Prisotnosti v odnosu do sebe in sočloveka.

V ustvarjalnem procesu imenovanem “Potovanje k Persefoni” smo ustvarjalke Mateja Ribarič, Sandra Anais, Kim Seppälä in Romana Ercegović smo se podale na pot vase. Namen tega “potovanja” je bilo odpiranje v globoko osebno izkušnjo stika, najprej s  seboj, med seboj in kasneje z udeleženci dogodka, v katerem smo svoje delo javno predstavile (15. avgusta 2015). Pri tem ni šlo za klasičen pomen besede »predstava«, temveč za gledališki dogodek ustvarjen v sočutenju in sodelovanju z naravo, v katerem gledalec-udeleženec potuje od prizorišča do prizorišča dogajanja, kjer ponekod tudi aktivno sodeluje.

Bistvo originalnosti tega gledališkega eksperimenta je v združevanju različnih, že znanih umetniških izrazov (igra, pripovedovanje zgodbe, ples, glas, zvok, uporaba maske…) z namenom ustvarjati različna vzdušja in doživljanja dimenzij tako naravnega kot arhetipskega sveta. Gledališki medij tako služi izkustvu doživetja globlje resničnosti. Gledalca na interaktivni način popelje skozi proces postopnega odpiranja zaznave, kar ponazarja simbolika transformativnega procesa »potovanja v podzemlje« do doživetje notranjega izkustva srečanja s seboj na subtilnejši oz. globlji ravni.

 Več o izvirnosti in posebnosti tovrstnega načina dela, ki je bil prvič prakticiran v tem projektu, lahko preberete v pričevanju Kim Seppälä, iz Finske, ki je opisala svojo izkušnjo sodelovanja v projektu:
“My background in theater is more traditional, I studied drama at the University of Hull in England /…/ Thus is was a very refreshing experience for me to work in this more organic project… much of the process was based on connecting with another performers in an authentic way and each artist exploring their own creativity in the moment. There was more flexibility and flow to the process compared to any other theater experiences I had. The rehearsal process was also different in a sense that actors didn’t present or pretend a character, but rather worked on embodying the essence of that character. This made the acting more raw, more real and more personal. In many ways this experience was also spiritual for me: through intuitive process I connected to subconscious parts within.”
You can read more here: Journey to Persephone – My Experience

“To je bil projekt, v katerem sem izkusila, kaj pomeni ustvarjati v duhu solidarnosti, medsebojne podpore, spoštovanja, popolnoma brez finančne podpore, na podlagi vere v to, kar ustvarjamo, strasti in veselja v srcu… Ustvarjale smo nekaj zelo krhkega, subtilnega, preprostega… Prav temu smo želele dati prostor, tej velikokrat spregledani, mnogim nevidni lepoti v nas, v naravi… Temnim in svetlim odtenkom lepote… Prijetnim in manj prijetnim obrazom resnice… Narava nam je pri tem ves čas stala ob strani. Čeprav je bilo fizično naporno in smo morale večkrat stopiti iz zone udobja (in prav tako tisti, ki ste prišli v dolino), smo dobivale toliko podpore od narave, od ljudi… Hvala vsem… Hvala vam, ljube soustvarjalke, da smo uresničile ta delček naših sanj… Hvala vsem, ki ste podprli našo kreacijo, za vso obilno pomoč… Ta kreacija bo živela naprej, v naslednjih letih se bo razvijala, spreminjala svoje oblike…” Romana Ercegović