Semena svetlobe

Pride tvoj čas

In tako,
nekega dne,
pride tvoj čas.
Kar tako,
kot da bi bilo vse skupaj zelo preprosto,
kot da ne bi leta in leta
zaman poskušala, čakala, trepetala,
skrivaj tkala mozaike sanj,
se bala vstopiti vanje.

In potem kar tako,
kot da je to nekaj
najbolj samoumevnega,
zapoješ,
stopiš iz skrivališča,
skozi oklepe pregostih misli,
in nehaš jecljati,
in jasno poveš
kdo si
in kaj bi
in zasiješ v vsej svoji preprostosti,
ki je tako božansko lepa,
da še samo sebe osupneš,
se nasmehneš
in greš naprej,
z Lepoto v očeh,
kot da bi s to lahkotnostjo
že od zmeraj hodila po zemlji.

Preprosto pride tvoj čas.”

2016

 

Seme sem,
ki je padlo v zemljo.
Želim.
Pristajam.
Sprejemam.

Vse, česar ne potrebujem,
naj se razprši v svetlobi mehkega sonca,
ki ga nosim v svojem izviru.

Življenje,
dihati hočem v melodiji tvojega diha,
hoditi pot,
ki mi jo kažeš.

Velika skrivnost bivanja,
tako preprosta si,
in vendar temu svetu nedojemljiva.
Neopazno prisotna je tvoja mogočna tišina.

 

V tempelj svetli se odpiram,
kjer ljubezen le domuje,
ni strahu, je le milina,
le srca sij tu kraljuje.

Kje si pesem moje duše,
kje so tvoje sladke rime,
ki me dvigajo v višave,
v orlov svetih visočine.

Kje si moja mila pesem,
ki ožarja srce moje,
ki natoči vanj napoja,
da spet v radosti zapoje.

Tu sem, tvoja zlata pesem,
le odpri mi čaše svoje.
Tiho nate sem čakala,
da se zliješ v reke moje.

2017

 

Tukaj si in to je moja sreča,
srcé žari, telo v ljubezni valovi.
Vodá čarobnost polni me sijoča,
tvoj dih prikliče solze v oči.

Kako lepo mi je, ko si z menoj,
ko me napajaš s svojimi radostmi.
Prinašaš smeh na ustnice, oči,
njih zvonki sij neslišno žubori.

Kako naj imenujem te, ne vem,
le čutim tvoje pesmi klice,
in ko dodobra vanje se zazrem,
ugledam sebe v njej in svoje lice.

2018

 

Življenje ne gre naprej.
Vrača se.
Umiva se.
Ostaja ljubezen.
Od vsega zmeraj ostane le ljubezen.
Vse ostalo
odnese morje,
popije zemlja,
pozobljejo ptice.
Življenje je vračanje
v središče,
k izvoru svetlobe.
 
Življenje je pot vrnitve domov.
K tisti ženski v meni,
ki se zna razjokati od sreče,
le zato, ker je.

 

Avtorica poezije: Romana Ercegović

Če želite pesmi deliti, vas prosim, da navedete moje ime in link do te spletne strani. Hvala!

Dotiki mehkobe

A te lahko malo pobožam?
Tako, čisto nežno …
z dotikom besede.
A ti lahko povem,
kako lep(a) si,
ko se nasmehneš?
Pa tudi, ko si žalostna,
tudi ko si jezna,
ko kričiš v sebi,
ko čutiš, da nekaj ni prav.
Žalost in jeza sta zvesti vodnici,
ki ti kažeta pot,
ti govorita, kaj je zate in kaj ni,
skrbita, da bi iskra v tvojih očeh sijala.
Če ju ne poslušaš,
če ju obsojaš,
zmedeni tavata v tebi
kot dve temni senci.
A to ni njun namen.
Le povedat sta ti prišli,
kako si ti želiš biti spoštovana
in kako si ne želiš biti,
kako si želiš biti ljubljena
in kaj si ne želiš.
Te prosit,
da ne izdaš sebe znova in znova.
Ker veš,
življenje je lepo,
tako je bilo mišljeno,
mehko in lahkotno.
In ti si lep(a),
vedno.
Še dobro, da te lahko kdo vidi,
ko sam(a) pozabiš.
No, le to sem ti prišla povedat.
A se zdaj lahko malo pobožaš?

 

Dve ženski gresta po travniku.
Mati in hči.
Dve svobodni ženski
po prostranem travniku življenja.

Učiš me modrosti potrpežljivosti.
Vlečeš me za rokav,
ko hitim velikim stvarem naproti,
in mi praviš,
da ni velikih stvari.
Začenjam razumeti.
Učim se najti srečo
v drobnih trenutkih vsakega dneva.
Iz njih tkati mehko pregrinjalo
v barvah prelivajočega se življenja,
polno ornamentov upanja, topline, radosti.

In tudi ti se učiš od mene.
Verjeti, da to, kar je vidno očem, ni vse.
Verjeti, da si božansko bitje,
ki ima dušo.
Tako kot smo vsi,
čeprav mnogi tega ne vedo.

Naj te ptica nosi
na svojih mehkih krilih.
Naj te varuje po poteh
skozi pokrajine svetlobe
in skozi pokrajine noči.

Tvoje roke znajo dati.
Tvoje oči znajo ljubiti.
Sprejemam tvoje darove
in ti poklanjam
vode ljubezni iz svojih izvirov.

 

Želim dajati,
tako, kot je dolina meni dala,
vse.
Svojo mehkobo,
svojo ostrino,
svojo dušo mi je dala.
In hkrati ji je vse ostalo.

 

Naj jih nosim s seboj,
tvoje prostranosti,
lepoto tvojih gozdov,
dolina moja,
kamorkoli grem.
Naj me pokličejo,
ko se ne morem več spomniti nanje,
in naj, prosim,
naj me vedno znova pripeljejo nazaj k tebi.
Obstaja svetloba.
V prosojni tkanini meglic
nežno plava med nizkim oblaki.
Kot belo morje je napolnila svet.
Rahlo, rahlo,skozi dotike sanj,
Lepota pronica vame.

 

 

Besede mehke, tople,
kot sonce sijejo izpod srca,
potipajo naokrog,
pobožajo ostre robove
ostankov ledenih ogrinjal,
ki se še niso raztopila.

Besede vidijo dlje,
milozvočno tkejo ljubečnost,
tam, kjer je prej ni bilo,
kjer je nikoli ni bilo,
kjer se zdi, da je nikoli ne bo,
razpirajo dlani,
da bi se lahko čudež spustil nanje.

Ker življenje se zmeraj
vrne v ljubezen.
Ker tam je doma.

 

 

Avtorica poezije: Romana Ercegović

Če želite pesmi deliti, vas prosim, da navedete moje ime in link do te spletne strani. Hvala!

Vsakdanje pesmi

Danes ni dan za nove poti.

Danes je dan za
zelene, mehke
poti brez misli, brez skrbi,
med znanimi travami, akacijami in bezgom,
tiste čisto tihe,
da se sliši petje ptic.

Morda se zde dolgočasne,
a ne,
so prav dišeče,
in prav paše
potopiti se vanje
jim pustiti, da me same vodijo naprej.

Danes ni dan za nove ljudi.
Danes je dan samo za biti
v objemu
svojem.
V mehkobi svojega diha, svoje pesmi.
Med cvetočimi akacijami in dehtečim bezgom
diši še moja ljubezen.
nekdo mi je rekel,
da dišim po jutranji svežini borovega gozda.
Danes zagotovo ne,
danes dišim po belini bezgovih cvetov.

Tako mil dan je danes
in jaz v njem.
Na teh svojih ljubih starih poteh,
ki rojevajo novo preprostost,
nove občutke,
nove pesmi.

Kot ljubi ljudje, ki jih poznaš,
a jih uzreš v nov obraz.

maj 2016

 

Ko bom stara in modra,
bom gledala čisto od blizu,
čisto od tukaj, čisto počasi,
da bom res videla,
tisto solzo,
ki je še ni na očeh,
a že dolgo čaka,
tisti smeh, ki ga še ni na licih,
a je že dolgo v trebuhu,
prekrit, zasut.

Ko bom stara in modra,
noben dan ne bo navaden,
noben piškot, ki si ga bom namakala v čaj,
nobeno mesto ne bo sivo,
nobene oči,
nobena lica,
ker bom videla čisto od blizu,
čisto zares,
tisto, česar ni,
a v resnici je,
tisto, kar je res pomembno,
tisto edino, kar je kdajkoli bilo pomembno,
tisti sij v očeh,
tisti sijoči smeh,
tisti predani ples.

Tisto globoko ljubezen,
ki si želi prekriti vse strahove tega sveta,
vso neskončno slepoto,
stopiti ves hlad,
razkriti vse umazane igre.

Ko bom stara in modra,
bom videla čisto od blizu,
v vsake oči,
tisto česar ni,
a v resnici je,
in bom tako kot takrat,
ko sem bila deklica,
spet verjela v ljubezen
in v človeka.

2016

 

 

Poezija iz predstave Marija Magdalena

Neizgovorjene strasti
se prebujajo na dnu moje duše.
V temo padam,
ne bojim se je več.

V temo padam,
ne bojim se je več.
Zakaj se ne bi potopila v njeno globino?
mehko zdrsnila v žametno praznino.
Da se spočijem.
Pripravim na novo rojstvo.

Pripravljena sem na pot med globoke kanjone.
Iskat mano za svoje sestradano srce.
Razbit ogledala,
ki jih držijo name.

Prižgala bom ogenj,
in se uzrla v čistem odsevu
tolmuna pri svojem izviru.

 

 

Imela sem vizijo.
Vstopila sem v svetišče.
Pred menoj je zasijala svetloba.
Zagledala sem žensko.
Plesala je.
»Kdo je?« sem pomislila.

V odgovor sem slišala:
»Ženska v tebi živi iz srca.
Razdaja svojo milino in lepoto.
Vsak dan, vsak trenutek.
Ne zna drugače.
Nežna je, ljubeča, razumevajoča.
Polna je življenja.
In ranljiva je.
Zato, ker tako močno ljubi, je tako ranljiva.
Ne zna se varovati.
Tako lahko jo je poteptati, zatajiti, razvrednotiti, osramotiti.«

»Jaz jo bom varovala.
jaz jo bom spoštovala,
jaz jo bom ljubila.«
sem zašepetala.

 

(iz avtorskega gledališkega besedila Marija Magdalena, 2007)

 

 

 

Ciklus pesmi “Nežne so tvoje roke, Milost”

Zaradi Lepote živim,
tistih odtenkov brezčasnosti
ki se razprostirajo nad reko,
preden se sanje spustijo vame.
Lepota večnosti zasije skozi nebo,
ko se vsako jutro znova zaljubi v zemljo.
Vse zadiha v čistini Ljubezni.
Vse zaživi v Življenje.
Vse stvarstvo zasije v Resničnost.
Le človek še naprej sanja.
Le človek potrebuje znanost,
da bi razumel.
In sveta pisma in svete skrivnosti.
Medtem ko Življenje živi,
pleše in dehti.
Medtem ko se Milost smehlja in čaka
v Tebi.

 

V brezčasju stojim
nad tvojo brezmejno modrino,
brezmejno globino.

V tebi zrem svojo gladino,
mehko kožo,
biserno tančico svojih svetov,
pokrajin spokoja in blaženosti,
po katerih se sprehajam bosonoga.
Le narahlo se dotikam tal,
kot galebi nad tvojo gladino.

Milino mi budiš
na žametni koži srca.
Tukaj sem.
Tvoja.
Popij me.
Tvoj mir bodi vedno z menoj.

 

Utapljam se v nektarju svoje duše
Tonem v jezero sladke miline
Plešem negibni ples
Tvoje roke so tako nežne, milost
Ko bi beseda imela še tisoč odtenkov
bi morda lahko spregovorila
bi morda lahko kaj povedala
o tebi
o sebi
V sladki tišini se opijam
tvoje prisotnosti
svoje prisotnosti
plesa neizgovorljivih besed
Ne potrebujem več molitve
Na izviru srce poje pesem tišine
Lepota je prežela vse
Lepota je pretkala vse
Lepota je vse prekrila
napojila
opila
Predajam se
Popolnoma se predajam
Umiram vate, Življenje.

 

Zaradi lepote jočem,
ne zaradi česa drugega.

Zaradi lepote in ljubezni okoli mene,
zaradi dihanja večnosti,
ki jo gledam v nebu, morju, svojem srcu.
Zaradi svetlobe,
ki me boža
in briše z mene krče in negotovosti.
In mi pravi,
da je vse dobro,
da se vse da očistiti,
da je na koncu poti zmeraj
radost in vstajenje.
Zaradi hvaležnosti,
da zdaj lahko vidim svetlobo,
ki sije iz zemlje, dreves, ljudi.
Izza trdih zidov okoli nas.

Zaradi lepote,
ne zaradi žalosti, bolečine, trpljenja –
zaradi čiste lepote življenja jočem.

 

 

Besede mehke

Besede mehke, tople,
kot sonce sijejo izpod srca,
potipajo naokrog,
pobožajo ostre robove
ostankov ledenih ogrinjal,
ki se še niso raztopila.

Besede vidijo dlje,
milozvočno tkejo ljubečnost,
tam, kjer je prej ni bilo,
kjer je nikoli ni bilo,
kjer se zdi, da je nikoli ne bo,
razpirajo dlani,
da bi se lahko čudež spustil nanje.

Ker življenje se zmeraj
vrne v ljubezen.
Ker tam je doma.

 

2018

Če sprejmeš vase resničnost

Če sprejmeš vase resničnost
takšno kot je,
ni več razočaranj.
Pripravljena sem na svobodo.
Pripravljena sem
sneti še zadnje plasti oklepa
in razprostreti svoje srce.

Svoboda je odpiranje reki življenja,
vedenje,
da jo moram jaz razumeti,
ne ona me.
Jaz jo moram razumeti
v vsej svoji kruti lepoti,
se ji odpreti, da teče skozme
in zdržati tudi ko boli.

Ker zajezeno življenje ni življenje
in ker sem morje,
ne le kaplja.
me suše ne morejo posušiti.
Ničesar več ni,
česar bi me bilo strah.

Vem,
jahala bom svobodno in smelo skozi življenje,
izkričala še zadnje zadušene krike,
sedela bom na obronkih sveta,
zrla v prostranosti
in se grela ob ognju svojega srca.

Morda bom celo poletela,
a zakaj bi,
ko se je tako lepo dotikati zemlje.
Nebo se bo spustilo name,
me stopilo vase,
v svoje širjave.
Strašljivost svobode bo postala ena sama velika milina večnosti.

 

2017-2018

 

Persefona

 

Oči modre starke

vidijo vame

pripravljena sem

njene oči vedo

kam grem

podzemlje čaka

neznan zvok je pred menoj

pot brez ptic

v globinah

kamor mi odpira smer

je gost vonj

po življenju

 

Prostrana dvorana svetlobe

sama vstopam

tu notri je zunaj

nisem vedela

da imam tako veliko srce

ona je videla

od zmeraj

čakala je

da moje oči dozorijo

 

Tišino razumeš

ko dovolj časa zreš vase

ko z očmi prehodiš vso temo

se ti sama od sebe odpre

najsvetejša vseh svetlosti

 

Poznam to poljano

bila sem že tukaj

tisočkrat

v pozabljenih časih

podzemna svetloba je najsvetlejša

najtišja

najmanj bleščeča

samo tisti, ki slišijo

starka,

modrost tvojih oči

pridejo do nje

 

spoznajo svoj

in tvoj obraz,

Duša,

Persefona

 

2013

 

Stara šamanka v meni

Stara šamanka
v meni
ve.
Pozna ta drevesa,
pozna to zemljo.

Stara šamanka
preprosto je,
skupaj z vsem, kar je.
Ne skrbi je,
če je lepa,
ker ji ni pomembno.
Pomembno ji je,
kako se njeno srce raztopi ob lepoti
tega, kar diha,
kar čuti,
s čimer se zliva,
ko sedi ob drevesu na sveti zemlji,
v svoji svetosti.

Stara šamanka
ljubi neskončno,
s svojim srcem objame ves svet,
skupaj s seboj.
In zapleše ples,
ki nima imena,
ki nima pomena.
ki je življenje samo.

Dokler besede ne potihnejo
in ostane le še
mehkočutno srce
Tišine.

Poklon materam in pramateram

Vsem našim materam in pramateram,
ki niso vedele, kar me vemo.
Ki niso vedele,
da njihovo telo pripada njim,
ki niso vedele,
da lahko čutijo,
da so lahko slišane
v svoji mehkobi,
da so lahko spoštovane
v svoji bolečini,
da so lahko čaščene
kot ženske,
ne le zaradi svoje lepote,
ampak zaradi svoje ljubezni,
zaradi svoje modrosti,
ki niso vedele,
da je ljubljenje božanski dar zanje,
ne dolžnost,
da niso tukaj zaradi svojega služenja,
ampak zaradi svoje radosti.

Vsem materam in pramateram,
ki jih je prekrila grenkoba
ker so mislile, da tako mora biti,
in se obdale z oklepi
trdote, strogosti, togosti, pohlevnosti,
samo da ne bi čutile.

Jokamo namesto vas,
vse solze,
ki ste jih ve požrle.
Besnimo
vse jeze,
ki ste jih skrile vase,
z narejenim
žalostnim nasmehom na obrazu.
Snemamo
navlake všečnosti,
s katerimi ste se odele,
da bi lahko preživele.
Mehčamo
otrdela srca,
ki jih nihče ni držal v svojih dlaneh
in jih nežno ljubkoval.

Kako bi nam zmogle zmeraj biti naročje ljubezni,
ko so bile vaše kosti prežete s strahom in sramom
vaših mater in vaših pramater?
Kako bi nam znale reči:
»Bodi takšna reka,
kakršna si želiš biti!«
če same niste znale svobodno teči?

Za nas in za vas
razpiramo krila,
ki ste nam jih rezale,
da bi nas zadržale v varnih zavetjih,
katerih si same niste upale zapustiti.
In hodimo po poteh,
pred katerimi ste nas svarile,
ki jih niste razumele,
da bi nam
nekega dne vendarle priznale,
da smo imele prav,
ker smo si upale poseči po sreči,
in postaviti svoje srce
na oltar,
na katerem ste ve
častile druge bogove.

Me smo izbrale sebe,
tudi v vašem imenu,
in vse tiste svobode,
ki si jih ve niste znale vzeti.
Zaradi vaše prehojene poti,
vaše ljubezni,
smo lahko stopile naprej,
korak globlje vase.
Me smo odgovor
na vaše skrivne molitve
za boljše čase.
Največji dar,
ki vam ga lahko damo v zahvalo,
je zvestoba sebi.

V globokem, globokem sočutju,
do nas vseh,
do nas v vas,
in vas v nas,
poljubljamo zemljo,
ki nas je vse ves ta čas objemala,
in vabila,
da postanemo,
kar v resnici smo,
da se spomnimo
radosti naših maternic,
da zaplešemo skupaj,
s solzami,
biserno roso očiščenja,
zacelimo rane stoletij,
se jim poklonimo,
in z magijo Ljubezni,
ljubeče
prepojimo svet.

 

Romana Ercegović

CD Molitev Zemlji – poezija in glasba iz predstave

Razrvanemu svetu navkljub
pijem iz izvirov nedolžnosti,
sveto vodo tolmunov nežnosti...”

 

Zbirka pesmi “Molitev Zemlji” je izdana v knjigi in kot zgoščenka.

 

Molitev Zemlji je zgodba o poti vase.
O vrnitvi domov, k svojim izvirom.
Preprosta zgodba ženske, ki se v svetišču narave razkrije sami sebi.
Dopusti si začutiti svojo ranljivost,
in se preda Ljubezni,
da jo očisti vsega, kar ji je preprečevalo, da bi bila resnično srečna.
Poezija, ki odpira, razgalja, osvobaja.

molitev zemlji 1
Foto: Stojan Kerbler

Romana Ercegović – avtorica in izvajalka poezije ter napeva Hvala ti, Zemlja
Boštjan Jurjevčič – avtor in izvajalec glasbe (uvodni napev, didžiridu, fujara, indijanska flavta, indijanski boben, balijski zvonec, dežna palica)

NAROČILO PO POŠTI:
CD ali pesniška zbirka Molitev Zemlji, cena z DDV: 1o EUR (plus poštnina)
Če naročite obe skupaj je cena 15 EUR (plus poštnina)

Naročite ju lahko na e-naslovu:
darinka.vreg@gmail.com oz. tel. št. 031 693 882

Pesmi lahko naročite po povzetju ali z vnaprejšnjim plačilom:
Društvo PU, Krčevina pri Vurbergu 110 a, 2250 Ptuj
TRR:SI56042020002248882
namen: Molitev Zemlji

 

Pesmi:

1. Ko najdeš mir
2. Razrvanemu svetu navkljub
3. Molitev morju
4. Veter mi šepeta
5. Kdo, če ne ti
6. Tiger v meni
7. Samota (v angeški verziji jo lahko poslušate na YouTube: “Solitude”)
8. Ženska Zemlje
9. Hvala ti, Zemlja
10. Življenje je pot domov

Ko samota postane dlan,
na katero se spusti duša sveta.

Ko samota postane dlan
za ptice in metulje,
ki prinašajo sporočila iz globin notranjosti.

Govorijo o lepoti,
ki živi v tebi.
Lepoti tvojih lastnih izvirov
in o poteh, ki vodijo k njim.

Govorijo o pozabljenih bolečinah,
ki jih še zmeraj nosiš s seboj
in o svetlobi,
ki čaka, da za solzami očiščenja
napolni tvoje telo.

Govorijo o otroški radosti v očeh,
ki je nekoč bila tvoja
in te kličejo,
naj jo znova najdeš.

Govorijo o ljubezni sveta,
ki boža vrhove gora, morske gladine, krila jastrebov,
in mene,
če ji le dopustim.

Življenje ne gre naprej.
Vrača se.
Umiva se.
Ostaja ljubezen.
Od vsega zmeraj ostane le ljubezen.
Vse ostalo
odnese morje,
popije zemlja,
pozobljejo ptice.
Življenje je vračanje v središče,
k izvoru svetlobe.

Življenje je pot vrnitve domov.
K tisti ženski v meni,
ki se zna razjokati od sreče,
le zato, ker je.

vstopna