Spoštovane in spoštovani,
vabim vas, da skupaj proslavimo stvaritve mojega obrednega gledališča, in sicer
21. junija 2019 ob 19.30. na terasi Dominikanskega samostana na Ptuju (Muzejski trg 1).
Pripravljamo prav poseben dogodek,
20 let obrednega gledališča Romane Ercegović,
v katerem bodo predstavljeni odigrani odlomki iz izbranih avtorskih predstav in pogovor o moji ustvarjalni poti ter knjigi Obredno gledališče: Od misterijev matriarhalne Evrope do obujanja svetosti v gledališču našega časa” (priredbi doktorskega dela, ki je izšla v Slovenskem gledališkem inštitutu).
Zgodbe in pogovor bosta povezovali soustvarjalki Milena Matko in Andreja Cepuš.
Nagovorila nas bo tudi županja mesta Ptuj Nuška Gajšek.
Prav lepo mi je pri srcu, ko opazujem potovanje svojega ustvarjanja v zadnjih dveh desetletjih. Hvala vsem, ki ste (bili) z menoj ali ob meni na tej neobičajni, velikokrat nerazumljeni, velikokrat tihi, a zagotovo unikatni in čudoviti poti. Izjemno bogat čas – s predstavami, poezijo, knjigami, gledališkimi teksti, potovanji, po svetu in vase, prerojevanji skozi teme v svetlobe, opuščanjem strahov, iluzij in dvomov, čas poln vere v nemogoče, predvsem pa poln Lepote, tiste večne čiste nedotakljive radosti, ki obstaja onkraj navidezne moči slepot tega sveta. Lepote, ki me vodi v uresničevanju svoje lastne vizije gledališča, v katerem se skozi ranljivost rojeva ljubezen. Po vseh teh letih še vedno zaupam vanjo. Še vedno
“razrvanemu svetu navkljub
pijem iz izvirov nedolžnosti,
sveto vodo tolmunov nežnosti...”
kot sem zapisala v eni izmed svojih prvih pesmi. Manj naivno kot takrat, a zato s toliko večjo gotovostjo, ki jo z leti prineseta zrelost in modrost.
Več informacij o knjigi – predstavitev in video:
http://www.slogi.si/publikacije/obredno-gledalisce-od-misterijev-matriarhalne-evrope-do-obujanja-svetosti-v-gledaliscu-nasega-casa/
Organizator dogodka: Društvo za poglobljeno umetnost Ptuj
Hvala za podporo Mestnemu gledališču Ptuj in Mestni občini Ptuj.
Vstop prost.
O MOJI POETIKI OBREDNEGA GLEDALIŠČA
Leta 2000 sem ustanovila »Studio za raziskovanje obrednih oblik gledališča« z namenom poglabljanja v izvore gledališke umetnosti in iskanja svojega načina obrednosti v sodobnem gledališču. S premiero tretje produkcije, Bela Bizonka, sem raziskovanje obrednosti in ustvarjanje predstavljati pod imenom »Obredno gledališče Duša Zemlje«.
Skozi mojo poetiko obrednega me zanima zlasti notranja preobrazba, transformacija perspektive sveta in sebe. Izvirnost avtorskih predstav se kaže predvsem v izkušanju, raziskovanju in uprizarjanju (utelešanju) subtilnih in globokih stanj zavesti. Dramaturgija predstav je krožna oziroma iniciacijska – v smislu potovanja v »podzemlje«, v (svojo) temo, notranjost, intimo, v stanje ranljivosti, kjer se dotika ranjenosti in tabujev tako na osebni kot na kolektivni ravni, in ponovne vrnitve iz »podzemlja«, v novo zavedanje. Narativna oziroma mitska vsebina predstav je v tem kontekstu – transformiranja in zdravljenja globoko zakoreninjenih družbenih in posledično osebnih disfunkcionalnosti – zlasti povezana s tematiko vzpostavljanja izgubljenega ravnovesja ženskega in moškega principa. Mitska osnova predstav so pogosto prirejene oziroma revalorizirane zgodbe iz različnih kulturnih kontekstov (severnoameriški, starogrški, krščanski …), o čemer govorijo že naslovi produkcij: Molitev Zemlji, 2000; Elektra, 2001; Bela Bizonka, 2003; Marija Magdalena, 2007; Persefona, zgodba o ljubezni do sebe, 2016.
V avtorskih dramskih tekstih se prepletata poezija in proza. V predstavah je pogosta tudi tematika povezanosti z naravo, prebujanja zavedanja o človekovi svobodi ter lepoti, čarobnosti življenja kot takega. »Ne gre namreč za boj, temveč za preprosto zavedanje, da imaš pravico vzeti si tisto, kar ti pripada. Ko ženska v predstavi spozna, da preprosto je, kar je, se postavi v svoje čisto jedro, kjer se je omejenosti okolja in kolektivne zavesti ne dotaknejo. V tem trenutku ne le spregovori, temveč tudi zaživi svojo resnico. Brezkompromisno in jasno, a hkrati mehko in ljubeče« (o predstavi Marija Magdalena).
Forma predstav je vizualno morda najbolj primerljiva kombinaciji staroselske tradicije pripovedovanja zgodb in gledališke monodrame. Prisotni so tudi elementi plesa in petja (pri tem gre zlasti za vibracijske obredne pesmi severnoameriškega ljudstva Lakota, slovenske ter druge ljudske pesmi). Nekatere predstave uporabljajo sodoben multimedijski pristop, medtem ko so druge izvedene v izbranih naravnih okoljih brez tehničnih pripomočkov.
Zame je BISTVO obrednega gledališča v ustvarjanju varnega prostora, v katerem lahko razširimo svoje zavedanje, si dovolimo čutiti globoko vase, si dovolimo avtentično izkusiti in utelesiti svoje različne arhetipe in aspekte, predvsem pa svoje subtilno, čisto, avtentično bistvo. V ustvarjalnem procesu gre za ravnovesje med sposobnostjo biti (receptivnosti, zaznavanja, sprejemljivosti) in delovati – za dovoljevanje vzeti si čas za čutenje in odpiranje viziji ter šele iz nje delovati/ustvarjati. Gre za povabilo različnim (še neznanim) delom sebe, svoji večdimenzionalnosti in različnim »nevidnim« bitjem narave, da jih izkusimo in izrazimo skozi glas, gib, besedo, zgodbo …
Obredno gledališče je zame neke vrste čuječnost v delovanju, ki ne zanika nobenega aspekta, temveč zaobsega celoto človekovega bitja. Performer je človek, ki je sposoben (za)objeti sebe v svoji temi in svoji svetlobi, neravnovesje preobraziti skozi modrost in dejansko izkušnjo odpiranja svojega srca ter ta proces udejaniti v obliki utelešene zgodbe. V odpiranju svoji ranljivosti dopušča svetlobi duše, da prodre skozi razpoke lastnih obrambnih zidov v prostor »izza«.
Sodobno obrednost razumem kot ustvarjanje prostora, v katerem se (lahko) zavemo svetosti sebe, naravnega sveta in življenja samega: svetišče, v katerem se dotaknemo globine resnice in čiste lepote bivanja.
IZ PREDGOVORA V KNJIGO “OBREDNO GLEDALIŠČE: Od misterijev matriarhalne Evrope do obujanja svetosti v gledališču našega časa”
Če bi morala v enem stavku povzeti namen te knjige, bi rekla, da sem v njej hotela povrniti dostojanstvo vlogi žensk in svetosti ženskega počela v zgodovini gledališke umetnosti, ki je bilo in je še vedno v veliki meri spregledano, zatajeno in predvsem nerazumljeno.
Ukvarjanje z zgodovino je zame smiselno le, če prinaša globlje razumevanje, ki preobraža neravnovesja preteklosti in daje navdih za sedanjost. Kot gledališko ustvarjalko in raziskovalko tudi praktičnih možnosti obrednosti me zato zanima predvsem ustvarjanje novih zgodb, razvoj novih pristopov in vsebin uprizoritvenih umetnosti. Na starodavna sveta obredja ne gledam kot na oblike, ki si jih želim(o) poustvarjati, temveč kot na navdih ustvarjalkam in ustvarjalcem našega časa, da ustvarjamo nove načine uvajanja svetosti v naše delo. Zanima me, kaj lahko globoko razumevanje vsebin, ne le oblik, pomeni za obredno umetnost prihodnosti. Kako lahko zvestoba notranji resnici dvigne raven zavesti umetnosti onkraj tridimenzionalnih človekovih zakonov v doživetje čiste lepote? Kakšni praktični pogoji morajo biti ustvarjeni, da vnesemo večdimenzionalnost, magičnost, smiselnost, modrost in duha v pogosto teh kvalitet izpraznjeno konceptualno sodobno gledališče, v katerem še vedno (tudi na Slovenskem) ne moremo govoriti o ravnovesju ženskega in moškega principa?
Bistvo obrednosti je namreč prav to: ustvarjanje pogojev in prostora za vstop v neznano skrivnostnost bivanja. Obrednost je zelo širok pojem. V tej raziskavi me zanima predvsem tista čista izvorna esenca obrednosti, katere namen je vzpostaviti stik s svetostjo vsega bivajočega, s širšo (sočasno) resničnostjo, »spomniti se svojega odnosa z naravnim redom sveta«, kot pravijo potomci starodavnega ljudstva Anasazijcev.
Namen tega dela je pokazati, da je tudi gledališka umetnost v svoji izvorni obredni obliki služila temu smotru. Človeku je odsevala božanskost lastnega bitja in mu kazala širšo perspektivo resničnosti onkraj običajne realnosti, v kateri človek ni »zgolj človek« in svet, v katerem živi, ni zgolj linearna, profana, brezsmiselna zgodba. Ta notranja izkušnja neposrednega stika z občutkom večnosti, izvornim občutenjem sveta, ki obstaja nad težo človeške drame in ki je morda opisljiva le s poetičnimi besedami lepote, je bila katarzična in transformativna, ker je prinesla nov pogled na življenje.
IN ŠE ZAKLJUČNI DEL KNJIGE
Vsekakor pa, in s tem naj sklenem svojo raziskavo, sodobno obredno gledališče obstaja in se razvija prav zato, ker želi s svojim dejanjem raziskovati človekovo – izvajalčevo in gledalčevo – (z)možnost izkušnje zaznavanja vedno novih (še) neznanih širin, globin in arhetipskih kvalitet. Tista najpomembnejša funkcija, ki opredeljuje ustvarjanje novih načinov obrednosti, je v polju občutenega. Kot smo pokazali, so mnoga arhaična ljudstva izvajala obrede prav s tem namenom: da bi (vedno znova) doživela, ne le razumela, temveč izkusila stik z modrostjo svetega.
In to je tudi namen obrednega gledališča: ustvarjanje prostorov svetosti, ki gledalca navdahnejo, da vsaj za trenutek začuti obstoj sočasne resničnosti, ki vedno prežema našo vsakdanjost, a je običajno ne zaznavamo. Čeprav stare oblike obredov človeku sodobnosti več ne služijo, svet(ost) ni izginila s sveta. Izgubila se je le naša sposobnost zaznavanja. Naj v duhu elevzinskih misterijev, ki so se zaključili s prisotnostjo Perzefone, tudi jaz končam z njenimi besedami, kot jih izreče v moji priredbi mita: »Lepota zmeraj obstaja. A svet zame postane svet šele, ko ga ugledam kot takšnega.« Svetost obstaja v nas samih in je dostopna ustvarjalcem, ki so se pripravljeni spustiti globoko vase, da bi jo našli, začutili in jo na svoj unikatni način utelesili v svojih stvaritvah.
Prisrčno dobrodošle! Prisrčno dobrodošli!
