ELEKTRA
Avtorska predstava Romane Ercegović
Produkcija: Obredno gledališče Duša Zemlje v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj
Premiera: 15.oktober 2001 v Gledališču Ptuj
Zgodba o krutosti, čustveni ranjenosti, nežnosti…
Sodobna dramatizacija Romane Ercegovič za kraj dogajanja starega grškega mita o Elektri izbere svetišče boginje Gaie. Elektrina mati Klitamnestra umori svojega moža Agamemnona, ko se ta zmagoslavno vrne iz Troje. Bog Apolon ukaže njunima otrokoma, Elektri in Orestu, maščevati očetovo smrt, kar pomeni umoriti svojo mater. Elektra podvomi v verodostojnost božje zapovedi. Mar lahko verjame bogu, ki zahteva novi zločin, da bi dosegel pravičnost? Odpravi se iskat odgovor k izviru modrosti, v svetišče Gaie. V varnem svetem prostoru se sooči s krutostjo, čustveno ranjenostjo, nežnostjo…
ODZIVI, RAZMIŠLJANJA O PREDSTAVI
“Pri izvajanju Elektre sem začutila neskončno širino, v katero so umeščene človeške vizije in dogodki, skupaj s posledicami. Čas ni pomemben, projekt je še danes pred svojim časom.
Mati je človeško bitje, z vsemi slabostmi vred. Ni samo mati, ampak je tudi ljubica. Ni samo žena, ampak si je dovolila živeti še z ljubimcem. Bistvo je lep čas zakrito in Elektra je postopoma dojela zapletenost življenja. To pa ni ne belo in ne črno, pa tudi sivo ne.
Da bi zaznala, se je morala ustaviti in prisluhniti. Prisluhniti svoji notranji inteligenci in ta jo je korak za korakom usmerila na svetlobno pot, da je dojela, kaj pomeni svoboda izbire in svoboda sploh.
Izredno je dodelan stereotip moškega, katerega še nismo presegli, in usmerja moške v vizijo bojevanja, ubijanja lastnih otrok, nadvlado razuma in akcije nad srcem in intuicijo.Ženska energija pri tem omaga.
Začutila sem, da smo med seboj vsi povezani in to bolj, kot si mislimo.
Vse to in še več je morala predelati Elektra v delčku svojega življenja in se prebiti skozi sence do svetlobe. Ni bolj ugodne poti in lažje možnosti.
Romana, uspelo ti je s svojim bitjem upodobiti več različnih likov, več različnih svetov in jih združiti v usodo nas vseh. Predstava usmerja v dojemanje, da lahko sežemo čez lastne meje in takrat, po dolgem potovanju zaznamo, da smo delček celote, čeprav smo tudi celota sama.
Hvala ti!”
Antonija Kranjc
“Sociolog Max Weber pravi, da je svoboda pogoj razuma in da samo svobodni človek lahko postavi razum kot najvišji princip življenja. To je le eden izmed miselnih impulzov, ki so se mi sproščali ob gledanju predstave.
Sicer pa je predstava čudovita, enkratna, globoko doživeta, izražena z veliko simbolike… nasploh naj… Tako dobra je, da te popolnoma prevzame, da preživiš tisto uro v njej in nasploh pozabiš, da si gledalec”.
Majda Švagan
“Obredno gledališče Romane Ercegovič je res obredno v tistem prvinskem pomenu: popelje nas daleč stran od preštevilnih sodobnih družbenih in osebnih konstrukcij, v prvinski svet narave in človeškega srca. Drhtimo v soočanju s pradavnimi sporočili o spoštovanju vsega živečega in izvorni ljubezni izven vseh kulturnih stereotipov. Ta sporočila sodobni človek, ujet v kaos površnih medijev, pogreša.”
Andrej Detela
“Je v tej igri kdo nedolžen?
Oko za oko. Kri za kri.
Kako se stopi iz tega ukletega kroga?
Čemu pravičnost, če njen krik preseka petje ptic?
Čemu pravičnost, če pušča za seboj nove rane, nova trupla, novo žalost?”
(odlomek iz teksta R. E.)
