Napovednik
PRIŠLA BOŠ NAZAJ poetična obredna predstava
Premiera bo v sredo, 29. novembra, ob 18. uri v Mestnem gledališču Ptuj
Zgodbo tkejo izbrane pesmi iz nove pesniške zbirke “Svetlobe moje” avtorice Romane Aniye Ercegović, ki bo izšla ob tej priložnosti.
Poetična stvaritev »Prišla boš nazaj« seje zlata semena, ki hrepenenje o čisti svobodi človeškega bitja prisanjajo v resničnost. Govori o vračanju v svoje pozabljene svetlobe, svoj sveti prostor, v lastne pokrajine ljubezni in prvinske radosti.
Pripoved prepletajo spevi pevke in starodavne tkalke zvoka Mojce Marije Bedenik ter glasbenice in terapevtke Doroteje Vrbanove. Čarobno obilje subtilnih vizualnih podob je delo slikarke Simone Čudovan.
Dobrodošle in dobrodošli k doživetju potovanja v svojo svetost.
Avtorska stvaritev Romane Aniye Ercegović
Avtorica poezije, izvajalka in dramaturginja predstave Romana Aniya Ercegović
Oblikovalka vizualne podobe in kostumografinja: Simona Čudovan
Režiserki: Romana Aniya Ercegović in Simona Čudovan
Avtorici glasbe:
sopranistka Mojca Marija Bedenik
glasbenica in terapevtka Doroteja Vrbanova
Obdelava in montaža video posnetkov: John McCurdy
Tehnični mojster: Danijel Vogrinec
Prišla boš nazaj na svoj sveti kraj
in Zemlja ti bo govorila.
O tvojih pozabljenih bolečinah,
o tvojih pozabljenih veličinah.
Šamanka v tebi ve: Obredno povezovanje s svetostjo narave in sebe
Šamanka v tebi ve
Obredno povezovanje s svetostjo narave in sebe
Ustvarjalna delavnica
KDAJ : 1. do 3. april, 2021
KJE: Veduna Retreat center, blizu Velenja
Izkušnjo vodi dr. Romana Ercegović
Prisrčno vabljena na vikend, ki bo namenjen globoki izkušnji stika z naravo in potovanja vase in ustvarjanja. Odpirale se bomo starodavni primarni šamanski naravi v sebi, vedenju svoje duše, svoji viziji.
Naslov je nadahnjen po priljubljeni pesmi:
Stara šamanka v meni ve.
Pozna ta drevesa,
pozna to zemljo.
Stara šamanka
preprosto je,
skupaj z vsem, kar je.
Ne skrbi je, če je lepa,
ker ji ni pomembno.
Pomembno ji je,
kako se njeno srce raztopi ob lepoti
tega, kar diha, kar čuti,
s čimer se zliva,
ko sedi ob drevesu na sveti zemlji,
v svoji svetosti.
Stara šamanka ljubi neskončno,
s svojim srcem objame ves svet,
skupaj s seboj.
In zapleše ples,
ki nima imena, ki nima pomena,
ki je življenje samo.
Dokler besede ne potihnejo
in ostane le še
mehkočutno srce
Tišine.
Romana Ercegović (Zbirka Tolmuni nežnosti, založba Chiara)
Naši predniki in prednice so poznali načine, s katerimi so se redno in obredno povezovali z realnostjo, ki je veliko veličastnejša, kot le linerana vsakdanja realnost. Povezovali so se z srčno modrostjo Zemlje in vednostjo svoje duše. Tukaj so našli jasnost, ki jim je dala odgovore, kako živeti kvalitetno izpolnjeno življenje, v harmoniji in radosti, tukaj in zdaj, v vsakdanjem življenju.
Tišina, glasba (ponavadi ritem tolkal, bobnov) ter ples so za vsa starodavna ljudstva, ki so bila povezana z Zemljo, služila kot vrata v čutenje njenega Srca in Srca človeka. Skozi ta vrata je mogoče vstopiti v razsežnosti onkraj razuma in omejitev tridimenzionalnega sveta.
Tudi me vemo, čutimo, da smo povezane s pradavnim srcem modrosti. Znotraj nas je. V svojem bistvu smo ljubezen sama. In v tem vikendu se bomo odpirale v prostor globokega miru, prostor čiste radosti in širše perspektive – perspektive naše lastne duše, perspektive Ljubezni. Snemale bomo tesne obleke bolečin, obžalovanj, strahov, krivd in vsega, kar nas omejuje, da bi zadihale svobodno. Snemale bomo svoje maske in si dovolile ugledati sebe v svoji pristnosti, lastni veličini in resnični lepoti.
Skupaj bomo ustvarile topel in spoštljiv prostor, krog modrih žensk, v katerem se bomo lahko varno podale v neznano in hkrati tako zelo znano – v prostor svojega notranjega arhetipskega sveta, svojih šamanskih spominov. Odprle se bomo delom v sebi, ki nas čakajo, da se nam razodenejo, dovolile svoji neskončni, širni duši, da nas presenti in nas popelje v novo razumevanje sebe.
Zemlja nam govori, prisluhnile ji bomo. Plesale bomo ekstatični ples, čutile tišino gozda, pisale, ustvarjale, se podale na vodena notranja potovanja, se vračale vase, vse globje. Tako, po žensko, ljubeče do sebe, spontano in preprosto, brez velikih besed se bomo odpirale izkušnji sami.
Čeprav bomo ustvarile nežen, varen prostor, to zagotovo ne bo le vikend oddih, temveč prodorna izkušnja notranje preobrazbe. Popeljala nas bo tja, kjer se lahko dotakneme vulkanov vitalne življenjske energije znotraj sebe in jim dame možnost, da izbruhnejo skozi portale svetlobe, kjer niso več ujeti, potlačeni, skriti.
Izkušnja je namenjen tistim, ki prevzemajo odgovornost za svoje življenje v svoje roke.
Obredja
Ustvarjale bomo nova, naša obredja, stkana iz naših zgodb. Obredja, ki preobražajo teže in prinašajo lahkotnost radosti, svetli dih življenja in pretočnost v naša srca, naša telesa. Magičnost, veselje, čisto otroškost. Ne rigidna obredja, temveč živa, spontana, ki se bodo intuitivno rojevala in razkrivala sproti, za vsako od nas. Obredja, ki nas bodo popeljala v svoje bistvo. Sporočila duše se bodo razodevala v polju ljubezni, ki ga bomo ustvarile, v bližini s svojo lastno notranjo vednostjo, ki jo bomo začutile.
Kot sem zapisala v svoji knjigi “Obredno gledališče: Od misterijev matriarhalne Evrope do obujanja svetosti v gledališču našega časa”, na starodavna sveta obredja ne gledam kot na oblike, ki si jih želim poustvarjati, temveč kot na navdih, da ustvarjamo nove načine uvajanja svetosti v naše življenje. Spoštujem zgodovino, a ukvarjanje z zgodovino je zame smiselno, če prinaša globlje razumevanje, ki preobraža neravnovesja preteklosti in daje navdih za sedanjost. Bistvo obrednosti je ustvarjanje prostora za vstop v neznano skrivnostnost bivanja. Svetost in svoboda obstajata v nas samih, ne glede na svet, v katerem živimo.
Verjamem, da prihodnost temelji na ženskah, ki vzamemo svoje življenje v svoje roke in ki živimo svojo lastno modrost.
Ekstatična ženska
ŠAMANKA v nas je ženska, ki čuti naravo, ki čuti subtilno magičnost življenja, ki se razprostira v doživljanju svoje božanskosti.
Ženska, ki ve, da je veliko več, kot le človek.
Ženska, ki ve in čuti svetost svojega telesa.
Ženska, ki se vedno znova vrača vase in s toplini svojega srca odkriva vedno nove obraze ljubezni.
Ženska, ki je, kar je. Ki je živa in svoja.
Ženska, ki si dovoli čutiti svojo ekstatično naravo, božansko moč narave, nežno in mogočno moč Gaje, ki je v njenem telesu, njeni maternici.
Ženka, ki se več ne boji in ki se nikomur več ne rabi opravičevati, da je, kar je.
Ženska, ki ve.
Prisrčno in toplo vabljena na to sveto potovanje vase!
Dr. Romana Ercegović je ženska, ki sledi sebi, zaupa nepredvidljivi modrosti svoje duše. Je doktorica znanosti in umetnica, voditeljica retreatov v naravi, mama, avtorica nekaj knjig, ustvarjalka mnogih gledaliških predstav za otroke in odrasle ter pesnica. Že več kot dve destletji raziskuje obredja in se posveča razumevanju ter ponovnemu ovrednotenju pradavne modrosti ženske energije. V svojem Obrednem gledališču Duša Zemlje ustvarja predstave, ki prinašajo zdravljenje in zavedanje o svetosti sebe in narave (Bela Bizonka, Molitev Zemlji, Marija Magdalena, Obredja radosti …),. Potuje je po mnogih svetiščih sveta, kjer se intuitivno povezuje s spomini in zavestjo prostorov, ki ohranjajo pradavno povezanost s svetostjo življenja. V svojih raziskavah in delavnicah uporablja večdimenzionalen, intuitiven pristop. Na tem potovanju bo vodila udeleženke skozi iniciacijski proces odpiranja v svojo celovitost, v izkušnjo svoje svetosti.
»Po mnogih letih potovanj in stikov z različnimi kulturami sveta, povezovanji z dimenzijami, kjer ta ljudstva še vedno obstajajo, ter predvsem poglabljanjih vase ter popotovanjih po svojih notranjih pokrajinah ter spominih, čutim močan klic, da svoje izkušnje in znanja delim še na globlji ravni. Na svojih poteh sem se učila od ljudi, a največ se učim od narave same, njenih bitij, gora, dreves, cvetlic, ljudstev rastlin in živali, potokov, slapov, rek, morij, skal in kamnov. Od njenih starodavnih svetišč. Zemlja mi govori skozi občutke, vizije, skozi pesmi, skozi gibanje in ritem.« Romana
Več o Romani: https://romanaercegovic.com/avtorici/
Odzivi udeleženk
Mojca Š.
Anita Amrit
Nekaj odzivov na druge Romanine izkušnje v naravi:
“Teden ob Dragonji je bil eden najlepših v mojem življenju, prav gotovo pa najbolj magičen in transformativen … Spoznanja, ki sem jih vedela od prej, sem tam izkusila v resničnosti, v praksi, jih okušala, živela, videla… Romanino subtilno vodenje, odprtost in sprejemljivost je vsaki omogočalo svobodo in hkrati varnost, naša raznolikost pa je celotno dogajanje obogatila in omogočila preplet medsebojnih ravnovesij. … Dnevi ob Dragonji so bili ena najglobljih izkušenj mojega dosedanjega življenja. Še tako dobra knjiga, predavanje ali pogovor o osebni rasti ne more nadomestiti takšnega izkustva.” Lea Prezelj
“Darila, ki sem jih prejela ta teden, so neprecenljiva.” Julia Morozova
“Vse, kar se je dogajalo, je preseglo moja pričakovanja in seglo v globino moje duše. Spodbudilo je velike preobrate, prebujenje v meni … Čista popolnost, ki je mogoča le v sodelovanju z višjimi nameni, vesoljem. Čutilo se je, kako narava in celotno vesolje podpira čudovit namen, s katerim je Romana oblikovala delavnico. Dušna podpora soudeleženk delavnice, ki sem je bila deležna, je presegla vse zunanje maske »kdo smo«. Čutim, da je bil namen delavnice najti pristno sebe in to živeti, ne le v okviru delavnice, temveč v življenju nasploh.” Mojca Krivec
“Zame ta izkušnja v Istri predstavlja ustvarjanje prostora za glas našega avtentičnega ženskega sebstva in dovoljevanje tej esenci, da svobodno teče skozi nas; ali z drugimi besedami, utelešanje ženskega vidika naše božanskosti.” Kim Seppälä
“Zavedela sem se, kako bogato je življenje, ko ga živimo skozi globino.” Andreja Cepuš
“Zame je Romanina delavnica ob Dragonji popolna kombinacija izredno močnega, globokega in hkrati prvinsko preprostega dela na sebi in prostora, ki s svojo prav posebno lepoto in energijo ta proces podpira – delavnica, ki me pripelje direktno v moje bistvo. Kjer se prepoznavanje in preseganje omejitev in blokad, odpuščanje zamer ter čiščenje podzavesti vsega starega, kar mi ne služi več, zgodi z lahkostjo in radostjo. Kjer iz svojih globin potegnemo pesmi, ustvarimo globoke in ganljive obrede, užijemo lepoto prvinskega bivanja, prebudimo moč sestrske povezanosti.” Darja Hrovatič
PRAKTIČNE INFORMACIJE
Vikend bomo preživele v čudovitem naravnem okolju centra Veduna in gozdovih na posestvu.
PRISPEVEK za program delavnice je 190 eur.
NASTANITEV v Retreat Centru Veduna:
Cene za nastanitev so od 148 naprej (odvisno od sobe)
Cene veljajo za dve nočitvi, izvrstno vrhunsko, večinoma doma pridelano hrano (polni penzion vključno z napitki)
Za namestitev lahko uporabite turistični VOUCHER za podporo turizmu.
PRIJAVA
Za prijavo in vse dodatne informacije me prosim kontaktirajte na
romana.ercegovic@gmail.com
Naj finance ne bodo ovira. “Morje življenja podpira tistega, ki sledi hrepenenju svojega srca”. Morda se odprejo neslutene možnosti. Ena izmed njih je tudi ta: če čutiš močan klic, me lahko kontaktiraš in morda bova našli kakšno drugo možnost izmenjave.
Center Veduna si lahko ogledate tukaj: https://vedunaretreats.com/
Izkušnja bo potekala v manjši skupini do največ 12 udeleženk.
Za prijavo in vse dodatne informacije me prosim kontaktirajte na
romana.ercegovic@gmail.com
Iz vsega srca dobrodošle! Veselim se nas!
Pesniška zbirka Tolmuni nežnosti
Avtorica poezije: Romana Ercegović
Avtorica slik: Simona Čudovan
Knjiga je izšla pri založbi Chiara.
Naročila po pošti:
https://www.zalozba-chiara.si/ostalo/725-tolmuni-neznosti?pos_id=20683
Romana Ercegović in Simona Čudovan v »Tolmunih nežnosti« ustvarjata mehkočutno pretakanje poezije in likovne umetnosti, odstirata pogled v čarobne svetove življenja.
Romana Ercegović s svojo poglobljenostjo v življenje, v bralcu prebudi lepoto nežnih pokrajin lastne biti. Skozi pesmi nas popelje v osrčje narave in lastnega zavedanja. Skozi vsako besedo, ki ima globlji pomen in posebno sporočilnost, čutimo mir in svetost življenja.
Narava daje Romani posebno moč in občutja, ki jih skozi besede preda bralcu. Besede in njihov ritem izbira na poseben način, način, ki ga bralec lahko hitro začuti in ga popelje v kraljestvo svetosti.
… Lepota večnosti zasije skozi nebo,
ko se vsako jutro znova zaljubi v zemljo.
Vse zadiha v čistini Ljubezni.
Vse zaživi v Življenje.
Vse stvarstvo zasije v Resničnost …
Akademska slikarka Simona Čudovan s svojimi slikami odpira vrata v svetove sočasnih resničnosti, v mitske svetove bitij narave in njihovih modrosti. Njene slike nikoli niso abstraktne. Zmeraj utelešajo doživljanje resničnega sveta. Prevzamejo s svojo globoko govorico tišine, ki nagovarja spokojno, jasno in konkretno. Umetnici je tuje ločevanje na profano in sveto. Sejanje skozi sito Lepote je njeno vsakdanje opravilo. S svojimi deli spominja, da je svet okrog nas in v nas živ, da je v njem prisotnih veliko zavesti in obilje nedolžnosti. Avtorica prevaja njihovo govorico, da se zavemo njihove in svoje plemenite prisotnosti.
V to knjigo, zlato posodo, kot pravita avtorici, polagata, kar sta prinesli iz ljubljenih dežel.
O knjigi so povedali:
Moram priznati, da vaše pesmi berem naglas in ob tako odlični vsebini pozabim na slovnico – no, ne čisto, ampak … vaše pesmi so resnično odlične. Sem vesela, da jih lahko preberem pred drugimi. 🙂
- Jasmina Spahalić, magistrica slovenistike
“V globine enosti se podam, ko prebiram zdravilne besede in preplet le-teh. Draga Romana, poseben dar imaš, da se ti skozi preprostost nizanja ravno pravih besed uspe dotakniti starodavnih modrosti, sedanjega trenutka in zaupanja v naslednji dan. Tvoje stvaritve posluša, prebira in čuti celotna bit in se ob tem vsakič znova odpira novi zavesti. Resnično hvala za to, da milo, ranljivo, odprto, srčno, pogumno, modro, globoko, močno slediš navdihom in ustvarjaš priložnosti, da se povežemo z nezavednim in zavednim. Se zdi, da bi lahko pisala v nedogled kaj vse meni pomenijo tvoje stvaritve pa bi se hvaležnosti še ne izrazilo dovolj.”
- Patricija Levstek
Prepotovala sem skozi Tolmune nežnosti. Solze imam v očeh. No, ne le v očeh. Tečejo mi po licih. Ne od žalosti, temveč od Lepote, ki se me je dotaknila in mojo dušo spomnila… Bolečina se izpira…in Lepota je tista, ki sije pod njo. Romanine pesmi so takšne … ki se dotaknejo in skozi katere pronica Lepota v svet. To so globoke, modre in neskončno mile reke besed …. ki morajo v svet. Naj budijo Srca, naj se jih dotikajo, naj nas spominjajo na Lepoto, na modrost, na nežnost. Na Resnico.
Romanino delo je neskončna Lepota bivanja in nekaj, kar našemu svetu vrača Ljubezen. In slike Simone so …izjemne! Dar …velik dar …oboje skupaj neprecenljivo … Skozi ta ustvarjeni biser … slišim Glasbo Srca.”
- Andreja Cepuš
Dragi moji, to je več kot Božansko Čudovito❣❣❣
… Prav o tem sanja, prav po tem kliče moja Sveta Ženska v meni. Ženske smo dobesedno podhranjene, sestradane in oropane iskrenih dotikov in nežnosti. Menim, da so nam v nekem obdobju odvzeli ta prvobitni čut za čaščenje in negovanje svete ženske v sebi in tako smo zašle. Zašle smo s svoje srčne poti iz svojega kraljestva in tako po svetu željno iščemo poglede, dotike, objeme, pohvale se dokazujemo in tekmujemo …
Hvala vama za tako globoko, čutno delo. Vse, kar vidiš, je živo, je čutno, je zaznavno, oddaja energijo, ki nežno prebuja in ozavešča moj sveti obstoj – kraljestvo moje Svete Ženske in ta vibracija se sidra v meni, v pravem pomenu besede sem sama sebi dovolj. Čutim izvorno žensko moč in zaupam si, spet sem doma. HVALA VAMA❣
- Sonita Paternost
“Prav vse pesmi so me nagovorile, pobožale, napolnile, osrečile. Vedno uživam v njih. So take … pesmi za dušo. Včasih si kakšno preberem naglas, da zaslišim zven in šepet besed, ki odzvanjajo v meni. Božajo mojo bit, objemajo moje srce. Čudovito pišeš.”
- Alenka Nežmah
“Nedavno sem zasledila vaše verze. Naravnost osupnili so me. Imate tisto nekaj, kar v pripovedi oz. pesnitvi – obudi neke prastare spomine. Še posebej se me je dotaknila “Stara šamanka v meni ve …”
- Sneža /Ažens Art
“Besede se dotikajo mehko, najmehkejše … hvala za vse dotike in komaj čakam, da se zberejo v knjižici.”
- Mirjam Senica
Romanine pesmi se vedno znova dotaknejo mojega skritega bistva in na njene nežne strune zaigrajo pogumno melodijo.
- Emily Enveritas
“In ko to berem, je stara čarovnica v meni mirna in radostna in zdaj ve, da ni sama. Hvala.”
- Darja Vrana
“S svojimi pesmimi budiš spomine moje duše na povezanost in soustvarjanje, z zavestjo skozi čas in prostor.”
- Anaya Nandaprema
“Tvoje čudovite pesmi mi sežejo do dna duše.”
- Zdenka Strnad
“Ganjeno jočem od lepote poezije o tej neizogibni pogojenosti, osvobajanju … toku Življenja”.
- Romana Strašek
Knjigo lahko naročite tudi po pošti:
https://www.zalozba-chiara.si/ostalo/725-tolmuni-neznosti?pos_id=20683
21. junija na Ptuju – 20 let obrednega gledališča Romane Ercegović
Spoštovane in spoštovani,
vabim vas, da skupaj proslavimo stvaritve mojega obrednega gledališča, in sicer
21. junija 2019 ob 19.30. na terasi Dominikanskega samostana na Ptuju (Muzejski trg 1).
Pripravljamo prav poseben dogodek,
20 let obrednega gledališča Romane Ercegović,
v katerem bodo predstavljeni odigrani odlomki iz izbranih avtorskih predstav in pogovor o moji ustvarjalni poti ter knjigi Obredno gledališče: Od misterijev matriarhalne Evrope do obujanja svetosti v gledališču našega časa” (priredbi doktorskega dela, ki je izšla v Slovenskem gledališkem inštitutu).
Zgodbe in pogovor bosta povezovali soustvarjalki Milena Matko in Andreja Cepuš.
Nagovorila nas bo tudi županja mesta Ptuj Nuška Gajšek.
Prav lepo mi je pri srcu, ko opazujem potovanje svojega ustvarjanja v zadnjih dveh desetletjih. Hvala vsem, ki ste (bili) z menoj ali ob meni na tej neobičajni, velikokrat nerazumljeni, velikokrat tihi, a zagotovo unikatni in čudoviti poti. Izjemno bogat čas – s predstavami, poezijo, knjigami, gledališkimi teksti, potovanji, po svetu in vase, prerojevanji skozi teme v svetlobe, opuščanjem strahov, iluzij in dvomov, čas poln vere v nemogoče, predvsem pa poln Lepote, tiste večne čiste nedotakljive radosti, ki obstaja onkraj navidezne moči slepot tega sveta. Lepote, ki me vodi v uresničevanju svoje lastne vizije gledališča, v katerem se skozi ranljivost rojeva ljubezen. Po vseh teh letih še vedno zaupam vanjo. Še vedno
“razrvanemu svetu navkljub
pijem iz izvirov nedolžnosti,
sveto vodo tolmunov nežnosti...”
kot sem zapisala v eni izmed svojih prvih pesmi. Manj naivno kot takrat, a zato s toliko večjo gotovostjo, ki jo z leti prineseta zrelost in modrost.
Več informacij o knjigi – predstavitev in video:
http://www.slogi.si/publikacije/obredno-gledalisce-od-misterijev-matriarhalne-evrope-do-obujanja-svetosti-v-gledaliscu-nasega-casa/
Organizator dogodka: Društvo za poglobljeno umetnost Ptuj
Hvala za podporo Mestnemu gledališču Ptuj in Mestni občini Ptuj.
Vstop prost.
O MOJI POETIKI OBREDNEGA GLEDALIŠČA
Leta 2000 sem ustanovila »Studio za raziskovanje obrednih oblik gledališča« z namenom poglabljanja v izvore gledališke umetnosti in iskanja svojega načina obrednosti v sodobnem gledališču. S premiero tretje produkcije, Bela Bizonka, sem raziskovanje obrednosti in ustvarjanje predstavljati pod imenom »Obredno gledališče Duša Zemlje«.
Skozi mojo poetiko obrednega me zanima zlasti notranja preobrazba, transformacija perspektive sveta in sebe. Izvirnost avtorskih predstav se kaže predvsem v izkušanju, raziskovanju in uprizarjanju (utelešanju) subtilnih in globokih stanj zavesti. Dramaturgija predstav je krožna oziroma iniciacijska – v smislu potovanja v »podzemlje«, v (svojo) temo, notranjost, intimo, v stanje ranljivosti, kjer se dotika ranjenosti in tabujev tako na osebni kot na kolektivni ravni, in ponovne vrnitve iz »podzemlja«, v novo zavedanje. Narativna oziroma mitska vsebina predstav je v tem kontekstu – transformiranja in zdravljenja globoko zakoreninjenih družbenih in posledično osebnih disfunkcionalnosti – zlasti povezana s tematiko vzpostavljanja izgubljenega ravnovesja ženskega in moškega principa. Mitska osnova predstav so pogosto prirejene oziroma revalorizirane zgodbe iz različnih kulturnih kontekstov (severnoameriški, starogrški, krščanski …), o čemer govorijo že naslovi produkcij: Molitev Zemlji, 2000; Elektra, 2001; Bela Bizonka, 2003; Marija Magdalena, 2007; Persefona, zgodba o ljubezni do sebe, 2016.
V avtorskih dramskih tekstih se prepletata poezija in proza. V predstavah je pogosta tudi tematika povezanosti z naravo, prebujanja zavedanja o človekovi svobodi ter lepoti, čarobnosti življenja kot takega. »Ne gre namreč za boj, temveč za preprosto zavedanje, da imaš pravico vzeti si tisto, kar ti pripada. Ko ženska v predstavi spozna, da preprosto je, kar je, se postavi v svoje čisto jedro, kjer se je omejenosti okolja in kolektivne zavesti ne dotaknejo. V tem trenutku ne le spregovori, temveč tudi zaživi svojo resnico. Brezkompromisno in jasno, a hkrati mehko in ljubeče« (o predstavi Marija Magdalena).
Forma predstav je vizualno morda najbolj primerljiva kombinaciji staroselske tradicije pripovedovanja zgodb in gledališke monodrame. Prisotni so tudi elementi plesa in petja (pri tem gre zlasti za vibracijske obredne pesmi severnoameriškega ljudstva Lakota, slovenske ter druge ljudske pesmi). Nekatere predstave uporabljajo sodoben multimedijski pristop, medtem ko so druge izvedene v izbranih naravnih okoljih brez tehničnih pripomočkov.
Zame je BISTVO obrednega gledališča v ustvarjanju varnega prostora, v katerem lahko razširimo svoje zavedanje, si dovolimo čutiti globoko vase, si dovolimo avtentično izkusiti in utelesiti svoje različne arhetipe in aspekte, predvsem pa svoje subtilno, čisto, avtentično bistvo. V ustvarjalnem procesu gre za ravnovesje med sposobnostjo biti (receptivnosti, zaznavanja, sprejemljivosti) in delovati – za dovoljevanje vzeti si čas za čutenje in odpiranje viziji ter šele iz nje delovati/ustvarjati. Gre za povabilo različnim (še neznanim) delom sebe, svoji večdimenzionalnosti in različnim »nevidnim« bitjem narave, da jih izkusimo in izrazimo skozi glas, gib, besedo, zgodbo …
Obredno gledališče je zame neke vrste čuječnost v delovanju, ki ne zanika nobenega aspekta, temveč zaobsega celoto človekovega bitja. Performer je človek, ki je sposoben (za)objeti sebe v svoji temi in svoji svetlobi, neravnovesje preobraziti skozi modrost in dejansko izkušnjo odpiranja svojega srca ter ta proces udejaniti v obliki utelešene zgodbe. V odpiranju svoji ranljivosti dopušča svetlobi duše, da prodre skozi razpoke lastnih obrambnih zidov v prostor »izza«.
Sodobno obrednost razumem kot ustvarjanje prostora, v katerem se (lahko) zavemo svetosti sebe, naravnega sveta in življenja samega: svetišče, v katerem se dotaknemo globine resnice in čiste lepote bivanja.
IZ PREDGOVORA V KNJIGO “OBREDNO GLEDALIŠČE: Od misterijev matriarhalne Evrope do obujanja svetosti v gledališču našega časa”
Če bi morala v enem stavku povzeti namen te knjige, bi rekla, da sem v njej hotela povrniti dostojanstvo vlogi žensk in svetosti ženskega počela v zgodovini gledališke umetnosti, ki je bilo in je še vedno v veliki meri spregledano, zatajeno in predvsem nerazumljeno.
Ukvarjanje z zgodovino je zame smiselno le, če prinaša globlje razumevanje, ki preobraža neravnovesja preteklosti in daje navdih za sedanjost. Kot gledališko ustvarjalko in raziskovalko tudi praktičnih možnosti obrednosti me zato zanima predvsem ustvarjanje novih zgodb, razvoj novih pristopov in vsebin uprizoritvenih umetnosti. Na starodavna sveta obredja ne gledam kot na oblike, ki si jih želim(o) poustvarjati, temveč kot na navdih ustvarjalkam in ustvarjalcem našega časa, da ustvarjamo nove načine uvajanja svetosti v naše delo. Zanima me, kaj lahko globoko razumevanje vsebin, ne le oblik, pomeni za obredno umetnost prihodnosti. Kako lahko zvestoba notranji resnici dvigne raven zavesti umetnosti onkraj tridimenzionalnih človekovih zakonov v doživetje čiste lepote? Kakšni praktični pogoji morajo biti ustvarjeni, da vnesemo večdimenzionalnost, magičnost, smiselnost, modrost in duha v pogosto teh kvalitet izpraznjeno konceptualno sodobno gledališče, v katerem še vedno (tudi na Slovenskem) ne moremo govoriti o ravnovesju ženskega in moškega principa?
Bistvo obrednosti je namreč prav to: ustvarjanje pogojev in prostora za vstop v neznano skrivnostnost bivanja. Obrednost je zelo širok pojem. V tej raziskavi me zanima predvsem tista čista izvorna esenca obrednosti, katere namen je vzpostaviti stik s svetostjo vsega bivajočega, s širšo (sočasno) resničnostjo, »spomniti se svojega odnosa z naravnim redom sveta«, kot pravijo potomci starodavnega ljudstva Anasazijcev.
Namen tega dela je pokazati, da je tudi gledališka umetnost v svoji izvorni obredni obliki služila temu smotru. Človeku je odsevala božanskost lastnega bitja in mu kazala širšo perspektivo resničnosti onkraj običajne realnosti, v kateri človek ni »zgolj človek« in svet, v katerem živi, ni zgolj linearna, profana, brezsmiselna zgodba. Ta notranja izkušnja neposrednega stika z občutkom večnosti, izvornim občutenjem sveta, ki obstaja nad težo človeške drame in ki je morda opisljiva le s poetičnimi besedami lepote, je bila katarzična in transformativna, ker je prinesla nov pogled na življenje.
IN ŠE ZAKLJUČNI DEL KNJIGE
Vsekakor pa, in s tem naj sklenem svojo raziskavo, sodobno obredno gledališče obstaja in se razvija prav zato, ker želi s svojim dejanjem raziskovati človekovo – izvajalčevo in gledalčevo – (z)možnost izkušnje zaznavanja vedno novih (še) neznanih širin, globin in arhetipskih kvalitet. Tista najpomembnejša funkcija, ki opredeljuje ustvarjanje novih načinov obrednosti, je v polju občutenega. Kot smo pokazali, so mnoga arhaična ljudstva izvajala obrede prav s tem namenom: da bi (vedno znova) doživela, ne le razumela, temveč izkusila stik z modrostjo svetega.
In to je tudi namen obrednega gledališča: ustvarjanje prostorov svetosti, ki gledalca navdahnejo, da vsaj za trenutek začuti obstoj sočasne resničnosti, ki vedno prežema našo vsakdanjost, a je običajno ne zaznavamo. Čeprav stare oblike obredov človeku sodobnosti več ne služijo, svet(ost) ni izginila s sveta. Izgubila se je le naša sposobnost zaznavanja. Naj v duhu elevzinskih misterijev, ki so se zaključili s prisotnostjo Perzefone, tudi jaz končam z njenimi besedami, kot jih izreče v moji priredbi mita: »Lepota zmeraj obstaja. A svet zame postane svet šele, ko ga ugledam kot takšnega.« Svetost obstaja v nas samih in je dostopna ustvarjalcem, ki so se pripravljeni spustiti globoko vase, da bi jo našli, začutili in jo na svoj unikatni način utelesili v svojih stvaritvah.
Prisrčno dobrodošle! Prisrčno dobrodošli!
Izšla je knjiga “Obredno gledališče: Od misterijev matriarhalne Evrope do obujanja svetosti v gledališču našega časa”
“Obredno gledališče: Od misterijev matriarhalne Evrope do obujanja svetosti v gledališču našega časa” je predelana doktorska disertacija avtorice Romana Ercegović, ki nas z globoko subtilnim občutkom za razkrivanje tančic človekove dušne pokrajine, vodi v spoznavanje misterijev in v nas prebuja kvaliteto svetosti življenja. To počne z elegantnim preigravanjem znanstveno podkrepljene kritične misli in intutivnih zaznav ter domnev, zmeraj podkrepljenih z dokaznim gradivom raziskovanega materiala. Romanino delo vrača v življenje pravi pomen gledališča in umetnosti, odstira vlogo misterijev, ter obuja iz pozabe razsežnost svetosti življenja, ki jo hrani sveta ženska energija. Zagotovo gre za delo, ki postavlja nove (pravzaprav obuja prvobitne, izvorne) temelje gledališke umetnosti in prepričana sem, da se bo doprinos, ki ga obuja v življenje, širil čez meje naše dežele. Skorajda lahko rečem, da je to nuja.
Andreja Cepuš
Vili Ravnjak je v spremni besedi zapisal, da knjiga »predstavlja znanstveno temeljit, študijsko multidisciplinaren pregled najstarejše zgodovine in antropologije gledališke umetnosti, je pa tudi prikaz stanja v modernem oziroma sodobnem svetovnem in slovenskem obrednem gledališču. /…/ Način razmišljanja Romane Ercegović odlikuje nekonvencionalen miselni pristop. Njeno pisanje kaže, da gre za tankočutno umetnico ter pronicljivo in neobremenjeno intelektualko. Kot pove sama na začetku knjige, je proučevanje zgodovine zanjo ‘smiselno le, če prinaša globlje razumevanje, ki preobraža neravnovesja preteklosti in daje navdih za sedanjost’. /…/ Ercegovićeva v nasprotju s prevladujočimi patriarhalnimi zgodovinskimi in teatrološkimi koncepti ter paradigmami vnaša v te razprave svežino in neobičajno provokativnost, saj razmišlja zunaj patriarhalnih miselnih struktur; njene argumentacije temeljijo na drugačnem (žensko subtilnem) doživljanju in razumevanju stvarnosti. V njenem delu je prisoten duh, ki je bil stoletja in tisočletja izrinjen iz evropske zavesti. Gre za matriarhalni civilizacijski princip, ki ga podrobno razčlenjuje preko religijske in umetniške (gledališke) prakse elevzinskega misterija.«
Knjiga je izšla v Slovenskem gledališkem inštitutu v Ljubljani.
VIDEO predstavitve knjige lahko najdete na tej povezavi: https://www.facebook.com/SLOGI.SI/videos/265206237519376/UzpfSTEwMDAwMTE5NTQ3ODgxNjozMDYwNjExMjk0OTk0MTQ6MTA6MDoxNTUxNDI3MTk5OjEwNTI5OTY4MDU3MDQ4NjE2NjM/
Naročite jo lahko na tej povezavi: http://www.buca.si/index.php?nav1=knjigarna&nav2=izdelek&id=6108